Kanada je na zadnji konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja v Durbanu kot prva država odstopila od Kjotskega protokola. Za Calyna Shawa, kanadskega analitika podnebnih politik v raziskovalnem centru poslovne šole Sauders na univerzi UBC, podiplomskega študenta novinarstva na UBC in okoljskega novinarja, je ta odločitev politično nesprejemljiva. V naslednjih štirih letih novo izvoljene konservativne kanadske vlade na področju okolja ne napoveduje nič dobrega.
Kako bo odstop Kanade od Kjotskega sporazuma vplival na druge države?
Prav gotovo gre za grozen precedens tako za nas kot za druge, po BDP in številu prebivalstva nam podobne srednje močne države: nekatere države EU, Južnoafriška republika, morda celo Brazilija. Podpora držav, kot je Kanada, je bila kljub večnemu nasprotovanju glavnih igralk ZDA in Kitajske pomembna. Naša odločitev zato zelo škoduje mednarodnim podnebnim politikam. Ta odločitev ne bo imela nujno takojšnjih okoljskih posledic, vsekakor pa bo imela diplomatske. Domači in tuji mediji ter Kanadčani na splošno obžalujemo takšno odločitev. Če nas je prej žrlo, da ne bomo dosegli ktojskih ciljev, nas zdaj še bolj skrbi to, da sploh ne bomo pristopili k nadaljnjim zavezam.
Zakaj se je vladajoča konservativna stranka CPC premiera Stephena Harperja odločila za tak korak?
CPC je kot republikanci v ZDA: v njej mrgoli podnebnih skeptikov in ignorantskih, dogmatičnih, neizobraženih, proti znanosti naperjenih butcev. Poročeni so z naftnimi posli in povsem zavračajo kakršno koli politiko, ki je v navzkrižju z interesi naftne industrije v provinci Alberta. Njihova politična baza je na severozahodu Kanade, ki je v celoti odvisna od prihodkov iz te industrije. CPC jemlje ZDA in Kitajsko, ki nista pristopili h Kjotu, kot razlog za izstop. Trdita, da brez njunih podpisov Kanada po nepotrebnem nosi gospodarsko breme. Vedno znova zatrjujejo, da bodo varovanje okolja in znižanja emisij toplogrednih plinov škodili gospodarstvu.
Okoljski minister Peter Kent trdi, da bi vztrajanje na Kjotu Kanado stalo tisoče služb in 14 milijard dolarjev kazni za nedoseganje emisijskih ciljev.
Strašijo javnost, da morajo žrtvovati okolje za gospodarski napredek. Zame je ali ekonomija ali okolje napačna izbira. Kdor govori o stroških za ohranjanje okolja, nima pojma o ekonomiji. Ko pojasnjujejo, koliko denarja bi izgubili zaradi naložb v okolje, kažejo na popolno nerazumevanje ekonomije. Če svoje politike pravilno razporediš, lahko ohraniš okolje ter ustvariš več delovnih mest in večji in bolj stabilen proračun. Potrebuješ samo učinkovito načrtovanje. Neuspeh je veliko dražji od neukrepanja. A konservativci so se iz prejšnjih volitev leta 2008 naučili, da Kanadčani o skrbi za okolje veliko govorimo, malo pa naredimo. Vodja opozicije Stephane Dion je takrat pripravil celotno okoljsko strategijo, s katero bi dosegli kjotske cilje. Na volitvah je strahotno izgubil.
Kako boste sedaj merili izpuste, komu jih boste poročali?
Trenutna vlada tega niti noče, tako da jih podnebne politike absolutno ne zanimajo. Res je, da naše skupne emisije niso velike. Toda količina na prebivalca je velika in še raste, precej se je povečala v zelo kratkem času. Razlog so predvsem katranski peski na severu Alberte, ki najbolj prispevajo k našim nacionalnim izpustom. Te naftne zaloge so druge največje na svetu za Savdsko Arabijo. Pridobivanje - miniranje, izkopavanje, rafiniranje - strašansko uničuje okolje in je drago, a kljub vsemu prinaša dobiček. Kanado zato v tem trenutku poganja katran, postali smo naftna država. Zaradi te vlade se obnašamo kot države OPEC, naš dolar je umetno napihnjen zaradi cene nafte. Seveda je marsikdo s tem zadovoljen, saj so davki v naftni industriji nižji, ustvarili so veliko delovnih mest, a kaj se bo zgodilo, ko bodo zaloge enkrat pošle? Kaj se zgodi s takim sistemom, ki je popolnoma odvisen od enega pritoka v proračun?
Kakšno okoljsko strategijo sploh ima CPC?
Nobene - razen to, da storijo na tem področju čim manj in da vse samo zanikajo, zanikajo, zanikajo. Večina pobud zato prihaja iz posameznih provinc, ki imajo kar precej zakonodajne moči in lahko pobirajo lastne davke. Britanska Kolumbija je tako že pred nekaj leti za industrijo uvedla davek na ogljik, z ameriškimi zveznimi državami Kalifornija, Oregon in Washington pa se dogovarja za vključitev v njihov sistem omeji in trguj (cap-and-trade). Davek na ogljik je na začetku znašal deset dolarjev na tono, zdaj je že 30 in se bo najbrž še povečeval. Gre sicer bolj za signal okoljskih namer, a je že kar zgovoren. Quebec se z nekaterimi državami ZDA dogovarja o omeji in trguj sistemu, do neke mere je okoljsko aktivna tudi provinca Ontario.
Glede na klavrn uspeh Kjota, je bil morda za vas zgrešen že sam dokument?
Nekateri trdijo, da nikoli ni bil dovolj dober. Sam ga pozdravljam, saj nas spodbuja, da delamo bolje. Všeč mi je, da model vsi sproti spoznavamo in iščemo njegove izboljšave. To je znak za mednarodno skupnost, da imamo neke cilje, četudi ne vemo natančno, kako jih doseči. In ti cilji omogočajo napredek. Kjotski sporazum ni popoln in res je sramotno, da ne moremo doseči niti najnižjih zahtev, a kaj bi se zgodilo, če ga sploh ne bi bilo? Je podlaga za vse podnebne pogovore, kar je zame izjemno pomembno. Seveda bi ga morali nadgraditi, zahtevati več zavezujočih ciljev in resnične kazni za kršitelje. Zelo močno verjamem v vse mednarodne institucije, kot so sodišča, a želel bi si, da bi imele več »jajc« in moči. Podnebne spremembe so tipičen primer, ki zadeva vse nas. Nisem pripravljen postaviti kanadskih interesov nad globalne. Želim si, da bi Kanada podpisala tak dogovor. Četudi nismo - niste največja država na svetu, dajemo s svojim podpisom vzor največjim.
S katerimi okoljskimi problemi se sicer spopada Kanada?
Taljenje ledu na Arktiki, ekstremni vremenski pojavi, podnebni begunci iz Azije, napadi škodljivih hroščev, grožnje biotski raznovrstnosti, izguba kmetijskih zemljišč, onesnaženje in uničevanje zemlje zaradi katranskih peskov in drugih rudarskih projektov, krčenje gozdov, razlitja iz naftovodov, razlitja naftnih cistern v obalne vode - seznam je dolg. Kanada je prisotna tudi v veliko državah tretjega sveta, naša rudarska podjetja podpirajo diktatorje in uničujejo lokalno gospodarstvo.
Kaj bi predlagali premieru Harperju, če bi se srečala?
To sem vprašal tudi dva analitika na področju okolja v Britanski Kolumbiji. Profesorica z UBC se z njim ne bi pogovarjala o politiki, ampak o njegovih otrocih. Naslovila bi ga kot očeta. Konservativna vlada žrtvuje prihodnost naših otrok.
Kaj lahko torej Kanada sploh stori na področju okolja?
Žal do naslednjih volitev nič. Vlada bo pač popolnoma ignorirala okoljske politike. Če bi odločal jaz, bi uvedel nacionalni davek na ogljik, nacionalni sistem ujemi in trguj, ponovno bi podpisal Kjotski sporazum. A največ, kar lahko sedaj storimo, je, da naslednjič ne izvolimo te vlade. V naslednjih štirih letih boste namreč priča najslabši vladi v zgodovini Kanade.
Glede na članek v Economistu je Kanada med letoma 1990 in 2009 svoje emisije toplogrednih plinov povečala za več kot 20 odstotkov. ZDA so jih povečale za 6,7 odstotka, Kitajska za več kot 200, Slovenije ni na seznamu. Kjotski protokol sicer predvideva šestodstotno zmanjšanje izpustov glede na začetno leto.
