Pred časom sem na sprehodu po gozdu, ki obkroža našo vas, v suhi strugi potoka opazila kup starih oken. Iz iste struge vsako leto ob prostovoljnih čistilnih akcijah množica vaščanov privleče cele prikolice nepotrebne krame, tudi predlanskim, ko nas je povezala akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Odpadki se očitno tja vračajo kot bumerang. Kar me je zmotilo še bolj kot spet polno že znano odlagališče, je bilo to, da sta nekaj sto metrov stran v zadnjih dveh letih nastali dve novi! Ob tem pa je treba poudariti, da imamo približno tri kilometre od »črnega odlagališča« urejen zbirni center, kjer večinoma brezplačno sprejmejo vse vrste odpadkov.
Predvidoma to soboto se bo množica Slovencev, oborožena z rokavicami in vrečkami, spet pognala v gozdove. Tokrat ne le, da bi očistili Slovenijo, temveč svet. Ne razumite me narobe - načeloma akcijo podpiram. Všeč sta mi kolektivni duh in vonj po socializmu. Všeč mi je, da so ljudje še vedno pripravljeni nekaj storiti za javno dobro, ne da bi za to zahtevali plačilo. In gotovo bom tudi sama v soboto med tistimi, ki bodo čistili gozdove in travnike. A vendar bom to počela s težkim srcem.
»Letos je po zaslugi akcije izpred dveh let dvakrat več novih divjih odlagališč,« trdi kolegica, ki se poklicno ukvarja z odpadki. Župani sicer godrnjajo, kdo bo vse to plačal in kam bodo s tonami povečini nesortiranih smeti (sežansko odlagalno polje se je na primer zaradi odpadkov, nabranih v akciji leta 2010, povišalo za dva metra), a bodo akcijo podprli, tako kot ministrstvo za kmetijstvo in okolje.
Pa so takšne akcije res primerne in potrebne v državi z evropskimi zakoni, z vzpostavljenimi in delujočimi sistemi ločevanja odpadkov? Ali so predvsem potuha naši inšpekcijski službi, ki zaradi kakršnegakoli razloga ne opravi svojega dela? Pa tistim, ki jim je težko narediti kilometer ali dva do najbližjega zbirnega centra komunalnih odpadkov in računajo na prostovoljce, ki bodo počistili za njimi? Prepričana sem namreč, da bodo v dnevih pred akcijo tako rekoč čez noč v naravi zrasli novi kupi različnih odpadkov, natančno tako, kot se je to zgodilo pred dvema letoma.
Kje je rešitev? Okrepiti je treba delo inšpekcijskih služb, usposobiti nove inšpektorje (morda bi lahko tega dela naučili tiste javne uslužbence, ki na trenutnem delovnem mestu zgolj grejejo stol?) in strogo kaznovati kršitelje - vsi vemo, da najbolj zaboli udarec po žepu. Ni rešitev to, da vsaki dve leti očistimo divja odlagališča, treba je namreč preprečiti njihovo nastajanje!
Tolaži me, ko vidim triletnega sina, ki na sprehodu med njivami in travniki pobere vsako najmanjšo smet (celo cigaretni ogorek mu ne uide) in mi z njimi polni žepe. Hkrati pa se glasno jezi na povzročitelje in »pridiga« o tem, kam sodijo smeti. Tolaži me, da šestletni sin uči starega očeta, da je odpadno jedilno olje nevarno in se ne sme zlivati v straniščno školjko. Prepričana sem, da bodo generacije, ki prihajajo, znale drugače poskrbeti za naravo, upam le, da bodo takrat, ko bo prišel njihov čas, sploh še imele za kaj skrbeti.
