Severni prehod (Northern Gateway), ki ga načrtuje kanadsko naftno-plinsko podjetje Enbridge, obsega dvoje cevovodov iz Bruderheima v provinci Alberta do mesta Kitimat v Britanski Kolumbiji. Po vzhodnem plinovodu bi uvažali kondenzat zemeljskega plina, po zahodnem naftovodu pa izvažali surovo nafto do novega terminala, kjer bi energent s tankerji izvažali v Azijo. Čeprav Enbridge zagotavlja, da bo projekt prinesel 104 stalne in tri tisoč začasnih zaposlitev ter veliko koristi prebivalcem, ga ti skupaj z okoljevarstveniki in drugimi nasprotniki olja iz naftnih skrilavcev močno obsojajo. Opozarjajo na možno okoljsko, socialno in kulturno nevarnost. Med njimi je tudi ekonomistka Robyn Allan, ki je proučila ekonomske analize načrtovanih naftovodov in pred nedavnim objavila izsledke.
Vaša napoved za Severni prehod, ki naj bi ga zgradili do leta 2016, je nasprotna uradni: medtem ko Enbridge poudarja, da bo ustvaril nova delovna mesta in spodbudil gospodarsko rast, vi to zanikate. Še več, napovedujete upad gospodarske rasti. Kakšni so vaši argumenti?
Ekonomska študija Severnega prehoda ugotavlja samo koristi za naftne proizvajalce, ki bodo zaračunavali višje cene za vso surovo nafto, ne glede na to, ali jo bodo prodali v Kanado, ZDA ali Azijo. Vpliva teh višjih cen, ki jih bodo občutili kanadski porabniki in podjetja, v svojih ocenah niso upoštevali. Zanemarjajo učinek višjih cen, čeprav prav to pričakujejo - tako so namreč izračunali svoj dobiček. Ker je Kanada neto izvoznica surove nafte, višje cene pa prizadenejo preostali del gospodarstva bolj, kot koristijo proizvajalcem nafte, je celoten učinek tako negativen. Poleg tega govorimo o izvozu, torej nafte ne bomo rafinirali ali nadgradili doma, kar pomeni izgubo dodane vrednosti in delovnih mest. Ta bodo dobili v Aziji, kjer so delovni in okoljski standardi nižji. Te zapravljene priložnosti v dokumentih Enbridgea ni.
Ali ne bi Kanada tako postala pomembnejši svetovni tekmec na mednarodnem naftnem trgu?
Ne. Vse to ni dovolj, da bi bili bolj prepoznavni. Dokler bomo odvisni od uvoza surove nafte, bo naš trg mednarodno bolj ranljiv. Drugi pomislek je lastništvo. Nekateri naftni proizvajalci, vključeni v Severni prehod, so v lasti kitajske vlade - proizvajajo nafto v Kanadi, vložili so v naftovode in svoje tankerje. Velik igralec Sinopec, denimo, ima v lasti tudi rafinerije na Kitajskem in razpečuje naftne izdelke. Ta projekt je tako priložnost za Kitajsko, da zadosti svojim potrebam po energetski varnosti, medtem ko Kanada to priložnost zapravlja.
Kaj so glavne izgube za kanadsko gospodarstvo, če zgradijo Severni prehod?
Študije kanadske centralne banke, Svetovne banke in organizacije OECD ugotavljajo, da višje cene nafte v Kanadi nazadnje pomenijo izgubo delovnih mest in trajno poslabšanje BDP. Prvič, svetu pošiljamo jasno sporočilo, da je naši vladi malo mar za okoljske žrtve pri pridobivanju in izvažanju nafte iz katranskega peska v države z nižjimi okoljskimi standardi. Če nadgradimo in rafiniramo nafto v Kanadi, denimo v bencin, letalsko gorivo in podobno, ohranimo s tem povezano dodano vrednost, delovna mesta in delovne standarde in zato izboljšujemo življenjski standard.
Drugič, oddaljujemo se od priložnosti, da zadostimo potrebam po energetski varnosti vzhodne Kanade. Quebec in atlantske province skoraj vse svoje potrebe po surovi nafti pokrijejo z uvozom, tako da pride na koncu skoraj polovica nafte, ki jo potrebuje Kanada, s tujih trgov z višjimi cenami. To pomeni resnično veliko gospodarsko škodo, zato bi morali najprej zadostiti domačim potrebam, preden zgradimo naftovod za potešitev potreb Azije.
Tretjič, če zraste cena nafte, zraste tudi vrednost našega dolarja. S tem druge panoge v Kanadi, ki slonijo na izvozu, kot so predelovalne dejavnosti, kmetijstvo, turizem in gozdarstvo, trpijo. Ker te svoj izvoz izražajo v kanadskih dolarjih, in ne v ameriških, kot to počnejo naftna podjetja, cena našega izvoza v drugih panogah zraste. Vpliv tega menjalnega tečaja pomembno vpliva na upad BDP in števila delovnih mest. Manj privlačni bomo za turiste, Kanadčanom pa bo ceneje potovati drugam, saj bodo z našim dolarjem lahko kupili več.
Kakšen bo vpliv na okolje?
Zemljo, gozdove, vodne poti in obalne vode Britanske Kolumbije bodo resno ogrožala razlitja. Ta gotovo bodo in takrat bodo stroški škode močno prevladali nad dobički naftnih podjetij. Topografija naše province je med najbolj razgibanimi na svetu. Tveganje za razlitje je zato tu precej večje, kot če bi nafto pošiljali na vzhod Kanade.
Kakšen je bil odziv na vaše poročilo?
Drugi ekonomisti, ki niso sodelovali pri študijah, so bili šokirani nad takimi predpostavkami. Zagovorniki naftne industrije so se od raziskav, ko sem jim predstavila te težave, ogradili z izgovorom, češ tako ali tako se nikoli nisem zanašal na te ugotovitve. Govorila sem z nekaterimi avtorji študij in strinjajo se, da je uporaba predpostavke o menjalnem tečaju in modela input-output neustrezna, toda njihovi direktorji so želeli, da ju uporabijo. Ena skupina raziskovalcev, s katerimi sem navezala stik, mi je obljubila, da bodo odgovorili na moja vprašanja, če jim jih pošljem v pisni obliki. Tako sem tudi storila in po treh mesecih še vedno čakam na odgovor. Ko sem svoje poročilo predložila nacionalnemu odboru za energetiko (National Energy Board), je potrdil moje ugotovitve, da primer Enbridgea temelji na naraščajočih cenah nafte za Kanadčane. Od takrat molčijo.
Moje poročilo, odkar sem ga pred štirimi meseci predstavila, so podprli ekonomisti in gospodarski komentatorji, predlagatelji projekta pa so večinoma ostali tiho.
Kaj je alternativa Severnemu prehodu?
Ker nafta zahodne Kanade zdaj prodira na trge ZDA, vzhodne Kanade in Ontaria, novih plinovodov, razen če se proizvodnja poveča, ne potrebujemo. A industrija bo kljub napovedim bliskovite rasti težko hitro zrasla. Glede na sposobnost industrije za širitev in glede na to, da vzhodna Kanada potrebuje približno 800 tisoč sodov na dan, bi potrebovali najbrž štiri ali pet let, preden bi zadostili potrebam vzhodne Kanade. Te potrebe bi lahko najbrž zadovoljili z uporabo zdajšnje infrastrukture, po plinovodih, ki jih zdaj premalo uporabljamo, pa bi lahko pretakali surovo nafto. Podjetje TransCanada je pred nedavnim oznanilo, da zdaj dejavno spodbuja to strategijo. Ko enkrat zadostimo potrebam vzhodne Kanade, bi bilo koristno raziskati razpošiljanje nadgrajene surove nafte ali rafiniranih izdelkov iz Montreala.
Kako bi Severni prehod vplival na države uvoznice? Katere države so odvisne od kanadske nafte?
Kanada izvaža približno dva milijona sodov na dan v ZDA in okoli 700 tisoč sodov na dan v rafinerije v zahodni Kanadi in delih Ontaria. S Severnim prehodom bi, kot napoveduje Enbridge, prelili dobavo iz ZDA (okoli 15 odstotkov) in Ontaria (približno 23 odstotkov), ne bi pa odvzeli dobave iz rafinerij zahodne Kanade. Uvažamo okoli 800 tisoč sodov na dan iz istih držav, pred katerimi se poskušajo zaščititi ZDA in Kitajska, s tem ko kupujejo našo nafto. Zato torej nima smisla, da gradimo naftovod za oskrbo azijskih trgov, če pa smo občutljivi za iste trge, ki se jih omenjeni bojijo - spremenljivih in nestabilnih trgov na Srednjem vzhodu in trgov v zatonu, kot sta Mehika in Norveška.
Kako se bodo gibale cene nafte?
Tega ne morem napovedati, a vem, da tiste iz primera Enbridge odločno podpirajo gradnjo in so zelo verjetno neuresničljive. Menim, da ni mogoče napovedovati cen nafte 30 let vnaprej, kot to počne Enbridge, nikakor pa ne moreš napovedati, da bodo stalno rasle, brez upoštevanja poslovnih krogov in vpliva vrednosti našega dolarja.
Podobno vprašanje za dolar: kako se bo gibala njegova vrednost?
Naš dolar kaže jasna znamenja, da bo šel po stopinjah cen nafte, tako kot se je dogajalo v zadnjem desetletju. To koristi, če cene nafte upadejo, in zelo škodi, če se zvišajo. Glavna težava Kanade je, da je proizvodnja nafte iz katranskega peska draga, zato je zelo verjetno, da bi ob znižanju cen svetovne nafte projekte preložili. Zato je tako zelo pomembno, da naše druge gospodarske panoge ostanejo močne, ker ko bo naftni sektor manj trden, potrebujemo raznoliko gospodarstvo za oporo.
Kdo je Robyn Allan
Robyn Allan je magistrica ekonomije, doma iz Vancouvra, kot upokojenka pa z možem živi v Whistlerju. Med drugim je bila direktorica in predsednica uprave največje avtozavarovalnice v Severni Ameriki, predavateljica in publicistka, pa tudi plesalka, koreografinja in nekdanja umetniška vodja vancouvrskega plesnega gledališča. Ker se je želela prepričati o ustrezni ekonomski analizi načrtovanih naftovodov v projektu Severnega prehoda, je proučila pet študij in konec letošnjega januarja predstavila svoje poročilo. V njem ugotavlja škodljive posledice projekta, o katerih je aprila pisala tudi premierki province Britanska Kolumbija Christy Clark.
