Evropska zveza temelji na trditvi, da večja enotnost med narodi pripomore k večji skupni blaginji, in ne k povečanemu socialnemu, političnemu in ekonomskemu kaosu. Toda zdajšnja dolžniška kriza je spodbudila prav zadnji scenarij in poleg tega razkrila največjo pomanjkljivost v ogrodju evrskega območja: nezadostno povezanost držav. Gospodarskim težavam EU to vsekakor doda razsežnosti in izzive, ki jih v ZDA in na Japonskem ne poznajo. Oziroma če parafraziramo Leva Tolstoja: res je, da »so si vse družine podobne, vendar je vsaka nesrečna po svoje«.
Nenadzorovano zadolževanje in zmanjševanje konkurenčnosti
Evropska monetarna unija je delovala kot močan pobudnik evropskega združevanja in izjemno hitro povezala 17 zelo različnih gospodarstev v enotno denarno unijo, vendar brez fiskalne usklajenosti, enotne metode, s katero bi lahko vsilili fiskalno disciplino ali jasno določenega posojilodajalca v skrajni sili. Takšne razmere so olajšale zelo veliko pritekanje kapitalskih sredstev in nenadzorovano najemanje posojil v obrobnih državah, še zlasti v Grčiji, pa tudi na Portugalskem, v Španiji in Italiji, kar je povzročilo hitro zmanjševanje njihove konkurenčnosti. Ko pa se je začela svetovna kriza, se je varljiva podoba gospodarske trdnosti teh držav sesula kot hišica iz kart.
Temna plat združevanja
Zato najbolj prizadete članice evrskega območja nimajo možnosti za zmanjšanje svojega bremena dolgov z devalvacijo svojih valut. Integracija je zato nepopolna, saj so se države s skupno valuto sicer odrekle monetarni suverenosti, vendar hkrati zavrnile sprejetje stabilizacijskih mehanizmov skupne fiskalne in gospodarske politike.
Premiki na območju skupne valute so torej nujni, predvsem sprejetje ukrepov za večjo fiskalno in ekonomsko koordinacijo. A takšna poteza bi hkrati pomenila velike spremembe lizbonske pogodbe, ki bodo gotovo zahtevale svoj čas. Ob tem je treba narediti dodatne korake za olajšanje fiskalnih in gospodarskih prilagoditev v obrobnih državah evrskega območja.
Zdajšnja osredotočenost na strukturne reforme in varčevanje prinaša resna družbena in gospodarska tveganja, med drugim zato, ker pomeni razočarano volilno telo v prizadetih državah plodna tla za preboj ekstremističnih strank. Tako so na grških volitvah po petih letih recesije in 20-odstotni brezposelnosti ekstremistične stranke z obeh koncev političnega spektra dosegle nepričakovan uspeh. Tudi v prvem krogu francoskih predsedniških volitev so ekstremistične stranke z levega in desnega krila politične arene skupno dobile več kot 30 odstotkov glasov.
Evropa zato potrebuje nov načrt za učinkovitejšo zagotovitev trajne skupne blaginje, ki bi delno temeljila na prerazporeditvi rasti in konkurenčnosti na evrskem območju. Čeprav so pred kratkim izražene nemške namere o dvigu plač svojih delavcev vsekakor spodbudne, pa gospodarsko okrevanje, ki temelji na povečanju porabe, ne more biti trajno.
Naložbe v zeleni sektor
Obrobne države bi se vsekakor morale lotiti strukturnih reform, hkrati pa upoštevati dejstvo, da pozitivni rezultati ne bodo prišli čez noč in da bodo notranje prerazporeditve zelo boleče. Za olajšanje ekonomskih prerazporeditev in socialnih posledic bodo potrebne tudi namenske javne naložbe, delno financirane iz evropskih sredstev.
Zeleni sektor je ena izmed glavnih priložnosti za evropska vlaganja, predvsem zaradi svojega obsega in dolgoročnih razvojnih možnosti. Ne nazadnje so realne cene surovin dosegle rekordno raven, cena nafte glede na BDP pa je v Španiji, Grčiji in na Portugalskem 60 odstotkov višja od evropskega povprečja. Vlaganja v zeleni sektor bodo pripomogla k dolgoročni rasti evropske produktivnosti, saj bodo meddržavni kapitalski tokovi dopolnjevali strukturno prerazporejanje znotraj obrobnih držav območja evra.
Evropski voditelji bi se morali zato dogovoriti o veliki dokapitalizaciji Evropske investicijske banke (EIB). Med krizo je imela EIB namreč vodilno vlogo pri financiranju velikih infrastrukturnih projektov, zdaj pa obseg svojih posojil zmanjšuje, zasebne banke pa ne morejo nadomestiti izpada. Možnosti za pridobitev novih kapitalskih sredstev tako vključujejo zbiranje novih 10 milijard evrov prispevkov iz držav članic EU, porabo preostalih 12 milijard evrov iz evropskega mehanizma za finančno stabilnost ali prerazporeditev 10 milijard evrov še nerazporejenih sredstev iz evropskega proračuna.
Tudi predlog evropske komisije, na podlagi katerega naj bi EIB podprla zasebno financirane infrastrukturne projekte z jamstvi za korporativne oziroma »projektne obveznice«, bi moral biti pospešen in razširjen. A pretiranega zanimanja za te obveznice v Evropi še ni, razvoj omenjene pobude pa bo trajal kar nekaj časa.
So rešitev »zelene obveznice«?
Zato bi morale članice evrskega območja ob pomoči EIB jamčiti za tako imenovane zelene obveznice, sredstva za jamstva pa bi zagotovile iz premoženja in prihodkov zelenega sektorja, denimo obnovljive energije. To bi bankam dovoljevalo financiranje naložb v zeleni sektor, saj bi sprostilo nova kapitalska sredstva za najemanje posojil. Izkušnje bank in različnost proizvodov znotraj sektorja pa bi ob sprostitvi tako dobljenega kapitala kmalu pripeljali do pritekanja svežih sredstev v realno gospodarstvo.
Doslej je bil evropski odziv na dolžniško krizo ohromljen zaradi napačnega sovplivanja varčevalnih ukrepov in spodbud. Produktivne naložbe na področjih, kot sta infrastruktura in znanost, pa ne bodo le kratkoročno spodbudile rasti in zaposlovanja, temveč so tudi nujen pogoj za dolgoročno gospodarsko stabilnost.
Solventne države lahko zdaj najemajo posojila po skoraj ničnih obrestnih merah, zato je prišel čas za naložbe v dolgoročno produktivne vrste premoženja v obrobnih državah, s čimer bi tudi olajšali strukturne reforme, s katerimi bi Evropa lahko iz krize stopila v stabilno prihodnost.
Gre za evropsko krizo, zato bi morala breme reševanja nositi vsa Evropa, kar pomeni, da bi bilo treba zagotoviti skupne vire za obnovo konkurenčnosti, oživitev rasti in ustrezno spoprijetje z izzivi v prihodnosti.
Laurence Tubiana je direktorica Inštituta za trajnostni razvoj in mednarodne odnose (IDDRI) na Sciences Po v Parizu ter profesorica na Univerzi Columbia. Emanuel Guerin je direktor oddelka za energijo in podnebne spremembe na IDDRI ter gostujoči profesor na London School of Economics.
Copyright: Project Syndicate, 2012.
Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.
