Pred nekaj dnevi je bil oblikovan osnutek predloga ustavnega zakona za vnos pravice do pitne vode v ustavo. Oblikovala ga je strokovna komisija državnega zbora za pravico do pitne vode, predvidoma v torek pa ga bo obravnavala ustavna komisija državnega zbora. Potem gre v državni zbor, kjer je v tem trenutku dvotretjinska podpora menda precej verjetna.
»Če bodo poslanci razumeli, kakšne so pasti in nevarnosti osnutka predloga, bodo o njih govorili in besedilo spremenili,« pravi Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva.
In kakšne so pasti? Na GZS in Zbornici komunalnega gospodarstva, kjer sicer podpirajo vnos pravice do pitne vode v ustavo, imajo na predlagano besedilo vrsto pomislekov.
Kaj so zapisali v predlogu
Predstavimo najprej besedilo predloga ustavnega zakona. Če bo sprejeto, bo v členu ustave 70. a pisalo:
• Vsakdo ima pravico do pitne vode.
• Naravni vodni viri so naravno javno dobro v upravljanju države.
• Naravni vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago.
• Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko neprofitne javne službe, tako da naravne vodne vire za ta namen izkorišča sama neposredno ali izkoriščanje prenese v neposredno opravljanje lokalnim skupnostim.
Uradniki ponoči ne delajo, podjetja pač
Na GZS ocenjujejo, da bi zadnji odstavek povsem spremenil zdajšnji sistem oskrbe s pitno vodo. Zdaj so zanjo pristojne lokalne skupnosti, izvaja pa se kot obvezna gospodarska javna služba. Večinoma je organizirana v obliki javnih podjetij, ki so gospodarske družbe. Niso torej neprofitne javne službe, kot predvideva predlog osnutka spremembe ustave.
Če bo predlog sprejet, se bodo morale takšne gospodarske družbe preoblikovati v neprofitne javne zavode v lasti države oziroma z dovoljenjem države za prenos oskrbe na lokalne skupnosti.
»Oskrbo s pitno vodo že od nekdaj izvajajo podjetja. Ker se lahko prilagajajo. Ker lahko pridejo servisirat tudi sredi noči, medtem ko javni uslužbenci ob štirih popoldne zaprejo pisarno,« slikovito pojasnjuje srž težave Iztok Rozman, direktor projektov na Zbornici komunalnega gospodarstva.
Napoved nove agencije
Osnutek predloga spremembe ustave po mnenju GZS odpira vrsto vprašanj:
• Mar besedilo pomeni, da bodo ustanovljeni centralizirana agencija za izvajanje javne službe, javni zavod ali več javnih zavodov za oskrbo s pitno vodo? Osnutek besedila namreč ne zagotavlja, da bo država tudi dejansko prenesla izvajanje javne službe na občine. Nasprotno, »praksa iz preteklosti kaže, da država tega ne bi zagotovila«.
• Kako bodo likvidirane družbe, ki zdaj skrbijo za oskrbo prebivalstva z vodo?
• Kako bo preneseno premoženje lastnikov vodovodnih omrežij na državo?
• Kaj bo z zasebnimi vodovodi za samooskrbo?
• Omrežnina je namenjena za izgradnjo vodovodnih sistemov v okolju, kjer je zbrana. Kako bi se po novem vračala v to okolje? Na GZS izražajo bojazen, da bodo sredstva poniknila v proračunu države.
• Ali država pričakuje, da bo boljši gospodar kot lokalne skupnosti?
Jemanje pravic občinam
»Zamisel o vnosu pravice do pitne vode v ustavo je dobra, a se širi na nekaj, kar ni nujno, da je zapisano v ustavi,« pa pravi Leopold Kremžar, predstavnik Skupnosti občin Slovenije in župan občine Miklavž na Dravskem polju. »Zaščito je treba zapisati v ustavo. Smisel zaščite je, da ima oskrba prebivalstva prednost pred vsem drugim. Z zdajšnjim predlogom pa se zraven prilepi urejanje: kdo in na kakšen način zagotavlja oskrbo.«
»To je jemanje zakonskih pravic in obveznosti, ki jih imajo občine. Ni potrebe, da se to zapiše v ustavo, takšne stvari se določi z izvedbenimi zakoni. Bojimo pa se, da je namen zapisa v ustavo onemogočiti drugačne rešitve. Tako, kot je zapisano v osnutku predloga, pomeni, da lahko država izkoriščanje vodnih virov prenese na lokalne skupnosti. Lahko pa jih ne,« pravi Kremžar.
»Ali pa jih prenese danes, čez štiri leta pa ne,« dodaja Rozman.
»V občinah menimo, da morajo biti vodni viri zavarovani povsem in v celoti. Namenjeni morajo biti osnovni preskrbi prebivalstva. Del, ki se lahko trži, pa mora biti nadzorovan, da se bo lahko uporabil za osnovno oskrbo, če bo potrebno,« nadaljuje Kremžar.
Sistem obračajo na glavo
To pa ni edina pripomba predstavnika skupnosti občin: »V predlogu zakona se razmišlja napačno. Razmišlja se, da sistemi zdaj ne delujejo dobro. To seveda ni res. Oskrba z vodo je normalna in mora ostati v izvirni pristojnosti občin in se mora izvajati s popolno zaščito javnega.«
»Vsi trdijo, da je sistem za oskrbo z vodo dober. Osnutek predloga ustavnega zakona pa bi ga obrnil na glavo. Zakaj bi obračali na glavo dober sistem? Odgovora na to vprašanje ne dobimo,« dopolnjuje Zupanc.
»Ugotavljamo tudi, da imamo razmeroma dobro zakonodajo, ki ureja to področje. Nanjo je zelo malo pripomb,« dodaja Kremžar.
»Ne moremo se znebiti občutka, da so prvi trije odstavki osnutka besedila zlorabljeni zaradi četrtega odstavka. Da bo država dobila prihodke, omrežnino, in ustvarila neko agencijo ali javni zavod in tam zaposlila ljudi.«
Kako poskrbeti, da vode ne bi zmanjkalo
Prodaji vode župan Miklavža na Dravskem polju ne nasprotuje: »Vodo se lahko prodaja, a mora biti prodaja nadzirana. Ne moreš je nekomu prodati za 50 let brezpogojno. Lahko se namreč zgodi, da bomo vodo čez čas potrebovali za javno oskrbo.«
Kako bi to rešili? »Država bi morala imeti evidence in tudi analize. Če je na vodonosniku za pitno vodo tudi polnilnica pijač, je treba ugotoviti, kdaj lahko vode za nekoga zmanjka,« odgovarja Rozman. »Vodne vire je treba rabiti trajnostno, kar pomeni, da ga ne uničiš oziroma izčrpaš. Rabiti pa jih je treba tudi prednostno, kar pomeni, da ima raba za pitno vodo prednost, druge rabe pa pridejo na vrsto, če je količine dovolj. Ni pa nujno, da bo količina vode, ki jo danes porabljamo trajnostno, trajnostna tudi čez leta.«
Kako bi spremljali, kakšna raba je trajnostna? Rozman: »Treba je imeti evidence, opravljati analize in spremljati spremembe. V Pomurju na primer ugotavljajo padanje vodonosnikov za termalno vodo. Ni sicer kritično, a kaže, da se raven ne obnavlja.«
Nezanimivi za multinacionalke
»V Zbornici komunalnega gospodarstva smo predlagali, da se okrepijo evidence in se začnejo stvari spremljati. To je varovalka, da se zagotovi oskrba. V ustavi lahko piše karkoli, a če ne ugotoviš, da imaš problem, je lahko zapis le mrtva črka na papirju,« povzema Zupanc.
To pa ni edina varovalka. »Sistem za oskrbo prebivalcev s pitno vodo lahko razdelimo na tri dele: vir, omrežje in izvajalec. Če varujemo vodni vir in lastništvo nad infrastrukturo, je lahko izvajalec kdorkoli,« trdi Zupanc in na navede primer: »Heineken je kupil Pivovarno laško, ki je imela koncesijo za oskrbo z vodo v Laškem. Heineken ni imel lastništva nad vodnim virom in nad infrastrukturo, pri izvajanju oskrbe z vodo pa bi dobil samo minimalni donos, zato je ugotovil, da ta dejavnost ni zanimiva in jo je brezplačno oddal občini.«
»Bistvo je, da se zaščiti vodni vir,« pritrjuje Kremžar.
In še tretja varovalka. Zupanc: »V Sloveniji so vodovodni sistemi tako razpršeni med lokalne skupnosti, da so za multinacionalke nezanimivi. Celo ljubljanski vodovodni sistem je premajhen in zato nezanimiv.«
Osnutek predloga pa ima po Zupančevem mnenju napako tudi v tretjem odstavku: »Če bo predlog sprejet, bo postal vodni vir tržno blago, in sicer tisti del, ki ne služi za oskrbo prebivalstva. Pravilno bi moralo biti, da vodni vir ni nikoli tržno blago, pač pa je tržno blago pravica do izkoriščanja vodnega vira. Na to smo opozorili.«
