Nadaljujemo pogovor, v katerem predsednik Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije Tomaž Žagar opisuje jedrske projekte po Evropi in soseščini, in ugotavljamo, da je več držav takšnih, kjer projekti tečejo gladko, kot držav, kjer se zatika.
Spomnimo, v prvem delu intervjuja je Žagar opisal predvsem razmere v Franciji, razvoj evropskega reaktorja EPR in predstavil možnost, da postane evropska jedrska industrija vnovič mednarodno konkurenčna. V drugem delu pogovora opisuje razmere v nekaterih drugih evropskih državah.
V kratkem bomo objavili še tretji, zadnji del pogovora.
Velika Britanija je najbrž največje evropsko jedrsko gradbišče. Gradijo dva reaktorja Hinkley Point C in načrtujejo postavitev novih. Kaj se dogaja v Združenem kraljestvu?
Trg proizvodnje električne energije v Združenem kraljestvu je povsem liberaliziran, lastništvo posameznih elektrarn pa v rokah zasebnih investitorjev, ki se odločajo v skladu z razmerami na trgu. V teh okvirjih pomeni jedrska energija približno 16 odstotkov domače proizvodenj električne energije, pri čemer je večina obratujočih elektrarn starejšega tipa, plinsko hlajeni reaktorji, ki jih danes ne gradijo več in se njihova življenjska doba počasi končuje.
Zaradi ohranjanja konkurenčnosti in enakih možnosti je britanska vlada že leta 2010 odobrila deset lokacij, kjer lahko zasebni investitorji razvijajo projekte novih nadomestnih jedrskih elektrarn. Prvi takšen projekt je Hinkley Point C, HPC. Začetek gradnje prve enote na lokaciji je bil leta 2019, dokončanje je predvideno leta 2025. Drugo enoto so začeli graditi leta 2020. Gradbišče HPC je živo in dobro napreduje.
Sredi novembra letos je predsednik britanske vlade Boris Johnson predstavil še načrt zelene industrijske revolucije v desetih točkah, imenovan 10-point plan, s katerim nameravajo oživiti britansko gospodarsko rast po epidemiji Covid 19, zmanjšati porabo fosilnih goriv in znižati izpuste ogljikovega dioksida. Pomemben del načrta za zeleno okrevanje je tudi podpora tako velikim kot tudi malim naprednim jedrskim elektrarnam.
V program zelene industrijske rasti bo vključen tudi projekt gradnje elektrarne Sizewell C, ki bo ponovitev projekta HPC. Pogoj za uspešno izgradnjo Sizewell C pa je, da se gradnja začne kmalu po koncu gradnje HPC. To bo omogočilo, da se izvajalci in oprema prestavijo z enega gradbišča na drugo. Vrednost dveh elektrarn EPR projekta Sizewell C je zaradi prihrankov s stališča serijske gradnje in uporabe izkušenj iz projekta HPC ocenjena na 18 milijard funtov, kar je približno 11 odstotkov manj kot pri HPC, kjer je trenutna vrednost projekta ocenjena na 20,3 milijarde funtov.
Predlog vključitve jedrske elektrarne Sizwell C v načrt za zeleno okrevanje po epidemiji Covida 19 podpira poleg predsednika vlade tudi predsednik opozicije, kar kaže na enoten pogled na takšno energetsko politiko.
Britanska vlada je izdala dovoljenja za načrtovanje jedrskih elektrarn tudi na drugih lokacijah: Bradwell, Wylfa in Moorside. Dogajanje na lokacijah je različno. Z Wylfe se je umaknil investitor Hitachi, zdaj se pripravlja na vstop nov konzorcij z dobaviteljem iz ZDA. Na Moorsideu razvijajo središče za čisto energijo, ki vključuje razvoj velikih in malih reaktorjev skupaj z obnovljivimi viri energije in sistemi daljinskega ogrevanja. Britanska odločitev, da vključijo jedrsko energijo v zeleno rast, se že pozna tudi pri naložbah v razvoj.
Britanska akademija znanosti je pred kratkim priporočila, da na vseh jedrskih lokacijah razvijajo tudi daljinsko ogrevanje. To sicer ne bo obvezno za elektrarne, ki jih že načrtujejo. Dodajanje novih tehničnih zahtev bi pri taki elektrarni povzročilo zamude in odstopanja od projekta, zato naj bi priporočilo veljalo le za nove elektrarne.
Angleški operater prenosnega sistema pogosto opozarja na šibak veter in posledično manjšo proizvodnjo v vetrnih elektrarnah, kar ogroža trdnost elektroenergetskega sistema. Ali to kakorkoli vpliva na odločanje o jedrskih elektrarnah?
Jedrske elektrarne so zelo stabilen in zanesljiv vir električne energije, zato so pomembne za ohranjanje frekvence in zanesljivosti omrežja. Dobavitelji jedrskih elektrarn pa se zavedajo, da bo obnovljivih virov vse več. Delovanje jedrskih elektrarn bo treba v prihodnje prilagajati proizvodnji iz obnovljivih virov bolj kot porabi električne energije. To pomeni, da bodo v jedrskih elektrarnah zmanjšali proizvodnjo, ko bo obnovljivih virov veliko. Tako se bo lahko vključilo v sistem več obnovljivih virov.
Pri novih jedrskih elektrarnah so računali na takšno proizvodnjo oziroma na kogeneracijo toplote ali proizvodnjo vodika, ko bo elektrike preveč. Moč reaktorja se tako ne bi spreminjala, drugačen bi bil le produkt.
To želijo razvijati v centru za čisto energijo Moorside. Razvijali bodo hibridni sistem, ki bi s kombinacijo vetrnih elektrarn ter večjih in manjših jedrskih elektrarn pomenil zanesljiv vir električne energije in toplote, s presežki energije pa bodo proizvajali vodik in sintetični metan. Jedrski in obnovljivi viri dobro sodelujejo, s takim sodelovanjem pa bo razogljičenje cenejše in hitrejše kot, če bi delovali posamično.
Sprehodila sva se čez Francijo in Veliko Britanijo. Kaj pa se dogaja v drugih evropskih državah?
Pogledala sva države, kjer gradijo evropski reaktor EPR. V nekaterih državah pa se ne zanašajo samo na evropsko industrijo, ampak razmišljajo tudi o uvozu.
Začniva z najbližjo, Madžarsko. Junija so vložili zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za dve novi tlačnovodni jedrski elektrarni tretje generacije s skupno močjo 2.400 megavatov. Rok za izdajo gradbenega dovoljenja je po madžarski zakonodaji eno leto. Pripravljalna dela na gradbišču pa že izvajajo. Kot nadomestno gradnja za obstoječe štiri enote jedrske elektrarne Paks bodo zgradili dve jedrski elektrarni tipa VVER-1200.
Izbira glavnega dobavitelja, ki bo ruski Rosatom, je bila zaključena že pred časom. Po pogodbi z njim mora biti najmanj polovica vseh dobav iz EU, generatorja bo dobavil francoski Alsotm.
Ne Češkem so letos naredili pomemben korak z odločitvijo glede jedrske elektrarne Dukovany II. Vlada je z energetsko družbo Skupina ČEZ podpisala dogovor, v katerem so določili glavne elemente postopka. Po dogovoru bodo razpis in izbiro dobavitelja izvedli leta 2022. Pogodbo z dobaviteljem bodo podpisali do leta 2024, začetek gradnje bo leta 2029, začetek obratovanja pa leta 2036. Določili so tudi pogoje posojila, ki ga bo država dodelila Skupini ČEZ.
Avgusta so v Skupini ČEZ časovnico skrajšali in napovedali poziv dobaviteljem že za letošnji december. Možni dobavitelji so, sodeč po medijskih zapisih, ruski Rosatom, korejski KHNP, francoski EDF in ameriški Westinghouse. Investitor je družba Dukovany II, ki je hčerinska družba Skupine ČEZ.
Laičnemu bralcu se zdi, da bi imeli Čehi najrajši ameriško tehnologijo. Je ta občutek vsaj približno pravilen?
Vprašanje, o kateri lokaciji govorimo. Češka je močno povezana tudi z Rosatomovo dobavno verigo. Podjetje Škoda JS je že skoraj 40 let pomemben proizvajalec jedrskih komponent za VVER jedrske reaktorje. Med drugim so izdelali 24 VVER-440 in VVER-1000 jedrskih reaktorjev. Češka jedrska industrija ni povsem neodvisna. Povedano drugače: Rosatom v češkem primeru ni povsem ruski, ampak je deloma tudi domač dobavitelj.
Zato ne bi trdil, da si želijo samo ameriškega dobavitelja, zagotovo pa želijo širiti krog potencialnih dobaviteljev, s katerimi bodo skupaj razvijali dobavno verigo in tako povečali gospodarski učinek na domačem trgu. To so večkrat rekli. Tudi korejski KHNP je na Češkem zelo dejaven, podobno kot Američani.
Čehi pa raziskujejo tudi možnost postavitve v zadnjem času vedno bolj popularnih malih modularnih reaktorjev, SMR. Pojem SMR je sicer zelo širok in vključuje elektrarne moči od deset do 600 megavatov. Jedrska elektrarna Krško je skoraj na meji med SMR in velikimi elektrarnami. V velikih državah se namreč velike elektrarne začnejo pri gigavatu.
Češka je svoj razvoj omejila na lahkovodne SMR, ki temeljijo na zelo podobni tehnologiji, kot jo ima JEK. Manjša moč in modularnost olajšajo umestitev in pospešijo gradnjo, ker velik del naprave zgradijo v tovarni. Čehi raziskujejo možnost, da bi zamenjali svoje termoelektrarne na premog z jedrskimi lahkovodnimi SMR. K razvoju tega koncepta na lokaciji Temelin so pozvali 11 različnih dobaviteljev in jih izbrali sedem, s katerimi bodo nadaljevali razvoj. V tej razvojni skupini pa je res več Američanov.
Ob informacijah o pogovorih z Američani je zato treba vedeti, ali govorijo o razvojnem projektu lahkovodnih SMR ali o konkretnem projektu gradnje večje jedrske elektrarne Dukovany II.
Kako je na Poljskem?
Poljska zaostaja nekaj korakov za Češko, ker še nima svojega jedrskega programa in nima toliko izkušenj. Ima pa bolj jasno namero za sodelovanje z ZDA. Sprejeli so cilj, po katerem bodo premog zamenjali z jedrsko energijo. Načrt vključuje postavitev šestih velikih elektrarn skupne moči do devet tisoč megavatov.
Letos so podpisali krovni dokument z ZDA, po katerem bodo začeli z gradnjo prve enote leta 2033 in končali izgradnjo šestih enot leta 2043. Prezgodaj pa bi bilo reči, kdo bo dobavitelj in katero tehnologijo bodo izbrali. Ustanovili pa so podjetje PGE EJ 1, ki bo zgradilo prvo jedrsko elektrarno. Večinska lasnica podjetja je država, med lastniki je tudi italijanska Enea.
V prvem delu pogovora ste omenili tudi Turčijo.
Na lokaciji Akkuyu na obali sredozemskega morja načrtujejo izgradnjo skupaj štirih 1.200-megavatnih Rosatomovh elektrarn model VVER-1200. Gradnja Akkuyu 1 dobro napreduje, trenutno potekajo zaključne faze gradnje zadrževalnega hrama, vzporedno poteka vgradnja strojne opreme, prav ta mesec so na lokacijo dostavili reaktorsko tlačno posodo. Konec gradnje je predviden leta 2023 in dela očitno potekajo v skladu z načrtovano časovnico. Gradnja druge enote se je začela aprila letos, avgusta so dokončali spodnji del zadrževalnega hrama. Za tretjo enoto, Akkuyu 3, pa je bilo gradbeno dovoljenje izdano novembra letos.
Kot dober primer gradnje pogosto omenjajo Belorusijo.
Rosatom tudi drugod, ne le v Turčiji gradi v skladu s predvidenimi časovnicami. V Belorusiji so začeli z gradnjo dveh elektrarn VVER-1200 v letih 2013 in 2014. Elektrarna Belorusija 1 v kraju Ostrovec že obratuje in je od 3. novembra letos sinhronizirana z omrežjem in dobavlja elektriko. Predviden in uresničen čas gradnje je bil sedem let. Drugo enoto na isti lokaciji, elektrarno Belorusija 2, gradijo z isto dinamiko, s približno enoletnim zamikom za prvo enoto.
Kaj pa Nizozemska? Tudi to je ena od evropskih jedrskih držav.
Nizozemska je zanimiva, kjer so tam postopki zelo transparentni in javni. Imeli so dve jedrski elektrarni, zdaj deluje ena, 482-megavatna tlačnovodna elektrarna Borssele.
V parlamentu od lani razpravljajo o energetski politiki in razogljičenju, ki so se mu zelo močno zavezali. Septembra je parlament vladi odobril postopek podaljšanje življenjske dobe elektrarne za dodatnih 20 let, od 60 na 80 let. Med razlogi je, kot navajajo, tudi zagotavljanje finančnega vira lastniku, ki bo sredstva uporabil za gradnjo novih jedrskih elektrarn.
V nizozemskem parlamentu namreč govorijo o gradnji od treh do petih novih jedrskih elektrarn. Potrebujejo jih za razogljičenje države. V parlamentu so predstavili obširno študijo nizozemske jedrske energije in razvoja nizozemskega jedrskega programa. Študija je zelo kakovostna in javno dostopna. Zdaj jo predstavljajo domačim in evropskim odločevalcem.
V povsem drugo smer pa gredo njihovi sosedje Belgijci, je tako?
Zanimivo, da nizozemska razprava poteka hkrati z belgijsko, ki pa je povsem drugačna. Belgijci so se namreč v političnem procesu zataknili. Niso sicer rekli, da bodo jedrske elektrarne zapirali, so pa z zakonom prepovedali podaljšanje obratovalnih dovoljenj obstoječim jedrskim elektrarnam. Vsem sedmim belgijskim jedrskim elektrarnam se tako obratovalna dovoljenja iztečejo med oktobrom 2022 in decembrom 2025. Ob zaprtju jedrskih elektrarn bodo izgubili šest tisoč megavatov lastnih virov, ki zagotavljajo približno polovico vse belgijske proizvodnje električne energije.
Čeprav so zakon, ki prepoveduje podaljšanje obratovalnih dovoljenj, sprejeli že leta 2003, pa nadomestnih obnovljivih virov energije še niso uspeli zgraditi. Sedaj pa v naglici želijo izpad nadomestiti s plinskimi elektrarnami, kar pa je v nasprotju z modernimi usmeritvami razogljičenja in zahtevami evropske komisije. Belgijci so zato že zaprosili evropsko komisijo za izjemo. Belgija je celo edina država v EU, ki v obdobju od 2020 do 2030 načrtuje povečanje deleža proizvodnje energije iz fosilnih virov energije. Svojo odvisnost od fosilnih virov energije bodo povečali od zdajšnjih 38 odstotkov na približno 60 odstotkov v letu 2030.
V novo koalicijsko pogodbo so zapisali, da ne bodo spremenili odločitve o jedrskih elektrarnah, bodo pa izdelali študijo, kaj pomeni zaprtje elektrarn za zanesljivost sistema. Na osnovi rezultatov študije bodo odločali o morebitni izjemi. V Belgiji se očitno ponavlja britanska zgodba, ki kaže, da je zanesljivost omrežja zelo težko ohranjati brez jedrskih elektrarn.
