Vroče sončne elektrarne - skrb za okolje in zaslužek

Še pred nedavnim so bila le redka podjetja, na primer Pipistrel, ki so se odločila za postavitev lastne sončne elektrarne. Danes je seznam vse daljši. Po podatkih Agencije za prestrukturiranje energetike (ApE) je sončnih elektrarn v Sloveniji že več kot 620, njihovo število pa še narašča. Konec leta 2009 so jih prešteli le okoli 210.

Podatka, koliko so jih postavili v podjetjih, sicer nimajo. Franko Nemac, direktor ApE, pove še, da se za naložbo v sončno elektrarno najpogosteje odločajo podjetja, ki tudi dobavljajo opremo ali postavljajo sončne elektrarne na ključ in jim je lastna elektrarna dobra referenca. Med njimi so denimo Trimo, Impol, Talum. Naložba se večinoma povrne v 10 do 15 letih.

Razloge za vse večje število sončnih elektrarn v podjetjih gre iskati v vrsti koristi, ki jih imajo ta od njih. Ker s tem izkazujejo skrb za okolje, imajo boljši ugled v javnosti, poleg tega pa imajo od sicer varne naložbe (država zagotavlja odkup po zagotovljenih cenah za 15 let, najpozneje v tem času pa se naložba tudi povrne) finančne koristi.

Prvič, zaradi subvencij države pri odkupu zelene energije podjetja to zeleno električno energijo prodajajo po dva- do trikrat višji ceni kot ta dosega ceno na trgu. Za to možnost so se odločili na primer v BTC-ju in Mercatorju.

Druga možnost je, da podjetja električne energije prek Borzena ne prodajajo državi, ampak jo porabijo sama ali jo prodajajo drugim kupcem električne energije, denimo elektrodistribucijskim podjetjem. Pri tej možnosti država ne prevzema in tudi ne plačuje električne energije, ampak glede na količino proizvedene električne energije izplačuje obratovalno podporo.

Ta pomeni nadomestilo za razliko med proizvodnimi stroški in tržno ceno, ki jo proizvajalec lahko iztrži na prostem trgu. Pri tem Mitja Žigante, ki je v Banki Koper zadolžen za financiranje sončnih elektrarn, pove, da je poraba zelene energije za lastno delovanje in s tem prejemanje obratovalne podpore najboljša možnost za podjetja, ki pa jo v Sloveniji še zelo redko uporabljajo.

Elektrodistribucijska podjetja namreč za zdaj še nimajo ustreznih navodil, kako postopati pri izdaji soglasij v takih primerih, zato pogosto prihaja do zmede. Tretjo možnost pa so izbrali v podjetjih Arcont in Talum, kjer so se odločili za oddajo svojih površin v najem z možnostjo poznejšega odkupa elektrarne.

Krka energijo zase, drugi jo bodo prodajali

Med podjetji, s katerimi smo se pogovarjali, so se za drugo možnost odločili le v Krki. Marko Lampret, namestnik tehničnega direktorja v Krki, je pojasnil, da so se tako odločili zaradi tehničnih značilnosti njihovega odjemnega mesta, vendar bodo v finančnem smislu na približno enakem, kot če bi energijo prodajali Borzenu.

Krka je svojo elektrarno postavila lani na strehi skladišča embalaže, naložba jih je stala 240 tisoč evrov. Letna proizvodnja je okoli 66.500 kilovatnih ur, kar je letna porabo elektrike približno 16 gospodinjstev in jo bodo porabili izključno za svoje potrebe. S tem bodo tudi prihranili pri stroških energije. Koliko, Lampret še ni mogel reči, saj elektrarna obratuje šele nekaj mesecev.

Drugače kot v Krki v BTC-ju zeleno energijo pošiljajo v javno omrežje in jo prek Borzena prodajajo državi. Minuli mesec so zagnali prvo sončno elektrarno na svojem Logističnem centru, drugo bodo ta mesec na južnem pročelju Kristalne palače. Naložba za večjo od elektrarn je stala okoli 2,4 milijona evrov in so jo financirali deloma s posojilom, deloma iz lastnih sredstev, je povedal Janez Povše, pomočnik direktorja za investicije in tehnični razvoj.

Elektrarni bosta skupaj proizvedli za okoli 1,067 milijona kilovatnih ur, kar je letna poraba električne energije 290 gospodinjstev. Višina prihodka od prodane energije bo, kot pravi, odvisna od lepega vremena. S tem bodo tudi zmanjšali izpust za okoli 770 ton ogljikovega dioksida.

Tudi v Mercatorju, kjer so sončno elektrarno postavili na strehi Mercatorjevega centra v Šiški, bodo pridobljeno zeleno energijo prodajali državi. Na leto jo bodo proizvedli približno 7500 kilovatnih ur, kar je približno letna poraba dveh gospodinjstev. Elektrarno je v okviru projekta SARA sofinancirala EU. O višini investicije v Mercatorju niso želeli govoriti, dejali so le, da se jim bo povrnila v desetih letih.

Arcont daje streho v najem

Radgonski proizvajalec bivalnih enot Arcont pa se je odločil, da streho svoje proizvodne hale da v najem podjetju Bisol, s čimer bodo zaslužili okoli 40 tisoč evrov na leto. Podjetje po določenem številu let lahko odkupi sončno elektrarno, ki naj bi v enem letu proizvedla okoli 1,1 milijona kilovatnih ur električne energije, kar je okoli petina njihove letne porabe. Najemnine se gibljejo od tri do osem odstotkov od vrednosti prodane električne energije, lahko pa jo določijo tudi pavšalno ali v obliki obnove kritine.

Mitja Žigante iz Banke Koper pove, da najemniki površin pogosto naletijo na težavo, ker imajo lastniki nepremičnin prevelika pričakovanja glede višine najemnine. Anton Merčnik, tehnični direktor Arconta, opozori še na drugo težavo, s katero se srečajo oddajalci površin: "Podjetja naj v primeru oddaje in poznejšega nakupa elektrarne najdejo način, kako se zavarovati, da bo elektrarna dajala predvideno količino energije.

Od tega je odvisno, ali se bo poznejši odkup izplačal. Našemu najemniku smo jasno predstavili, da se v primeru, da elektrarna ne bo dajala predvidenih količin elektrike, ne bomo odločili za nakup." Po pogodbi bodo elektrarno lahko odkupili med letoma 2013 in 2015.

Za oddajo v najem so se odločili tudi v Talumu, v tem primeru zemljišča oziroma nekdanje deponije tehnoloških odpadkov. Talum, ki se tudi sam ukvarja s postavitvijo elektrarn na ključ, je projekt štirih elektrarn izpeljal za druga investitorja (podjetji Solinvest in C&G). Postavili so največje polje sončnih elektrarn v Sloveniji, po količini proizvedenih kilovatnih ur na leto primerljivo z letno porabo 315 gospodinjstev.

Tako so dobili referenco ter oddali zemljišče, ki so mu dali novo namembnost, saj industrijsko ni bilo več uporabno, in mu tako tudi zvišali vrednost. Poleg tega so s tem pridobili dodatne aktivnosti za zaposlene, ko so v času gospodarske krize zmanjšali proizvodnjo za polovico, razložijo v Talumu.

Sončne elektrarne kot referenca

Kot že omenjeno, se nekatera podjetja za sončne elektrarne odločajo v okviru svoje osnovne dejavnosti. V Petrolu bodo zeleno električno energijo najprej prodajali državi, po petnajstih letih pa bi tako lahko dopolnili portfelj svojih produktov.

S skupno 14 sončnimi elektrarnami na nadstrešnicah bencinskih servisov bodo proizvedli okoli 635 tisoč kilovatnih ur zelene električne energije (kar ustreza letni porabi okoli 180 gospodinjstev), s čimer bodo le za malenkost povečali svoje skupne proizvodne zmogljivosti električne energije. Naložba je znašala 1,7 milijona evrov, povrnila pa naj bi se jim v devetih letih.

V Trimu sončne elektrarne na ključ zaokrožajo njihovo osnovno dejavnost. Ker verjamejo v pomembnost obnovljivih virov energije, imajo v lasti dve sončni elektrarni: eno na skladišču Trima v Trebnjem, drugo pa na športni dvorani v Mokronogu. Tudi v Trimu tako pridobljeno električno energijo pošiljajo v omrežje. Elektrarni skupno proizvedeta 66.500 kilovatnih ur električne energije, kar pomeni približno 28.700 evrov prihodkov na leto.

Tudi v Impolu je postavitev sončne elektrarne del njihove osnovne dejavnosti, kjer trenutno izdelujejo podkonstrukcije za te elektrarne, letos pa bodo začeli izdelovati celoten sistem fotovoltaičnih modulov. Vendar so podobno kot v Trimu tudi v Impolu postavili lastno elektrarno, in sicer na nadstrešnicah dveh parkirišč, del tudi na strehi enega od proizvodnih obratov. Zmogljivost bo 1,05 milijona kilovatnih ur na leto, kar jim bo prineslo približno 350 tisoč evrov prihodkov na leto. Investicija jih je stala blizu tri milijone evrov.

Prezapleteni postopki

Medtem ko podjetja ne omenjajo večjih težav pri upravnih postopkih, se vsi strinjajo, da je sam postopek pridobivanja zelo zapleten in birokratski, saj naj bi potrebovali od 25 do 32 korakov, v katerih morajo pridobiti različna dovoljenja in mnenja ter oddati številne vloge.

Po mnenju Matjaža Grošlja, področnega vodje za program fotovoltaike v Trimu, je prav to ovira še večjega razmaha sončnih elektrarn pri nas. Poleg tega opozarja, da se na različnih območjih Slovenije srečujemo tudi z različnimi praksami (različnih regulatorjev, elektrodistributerjev) pri priključku sončnih elektrarn.

Avtorica: Kristina Koman

Članek je bil objavljen v reviji Manager, marec 2011.

Kaj prinaša aprilski Manager?