Danes je moderno govoriti o varčevanju na vseh področjih, zato ni nenavadno, da tudi energetsko učinkovitost mečemo v ta koš. Dejstvo je, da bomo morali v prihodnje porabiti manj, a še pomembneje je, da iz manj naredimo in dobimo več ter da je to bolj kakovostno. Pri tem je odločilno, da namesto plačevanja drage uvožene energije - v Sloveniji nas ta stane več kot dve milijardi evrov na leto - raje vlagamo v razvoj, ljudi in znanje, v obetavna delovna mesta in sodobne tehnologije ter pri tem še prihranimo. Učinkovito ravnanje z energijo tudi ni več edina prednostna naloga, saj nas skrb za okolje in zavezanost k trajnostnemu razvoju usmerjata v veliko širšo učinkovito rabo vseh naravnih virov. Letošnja suša nam to jasno sporoča in zahteva učinkovito ravnanje z vodo celo v Sloveniji.
Pa smo pri tem uspešni? Po drugem nacionalnem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost za obdobje 2011-2016, ki je bil pripravljen pred nedavnim, je Slovenija dosegla postavljeni vmesni cilj 2,5 odstotka prihranka referenčne rabe končne energije v obdobju 2008-2010. Toda pri tem si je pomagala z doseženimi prihranki iz tistih aktivnosti, ki so se začele že pred omenjenim obdobjem in so prispevale skoraj 30 odstotkov vseh doseženih ciljnih prihrankov. To pomeni, da kljub številnim novim ukrepom na tem področju v zadnjih dveh letih še vedno nismo na stopnji, ki bi nam zagotavljala dosego prihodnjih ciljev na področju energetske učinkovitosti. Vse rezerve, ki smo jih imeli zaradi dobrega dela v preteklosti, smo že porabili, zato bo do leta 2016 treba pokazati sadove tekočega uspešnega dela. Bomo zmogli? Sem optimist in za svoj optimizem vidim kar nekaj razlogov.
Letos zrelostni test za energetska podjetja
Pomemben delež ciljnega prihranka so prispevali gospodinjstva in storitve, in sicer več kot 45 odstotkov. Zaradi delovanja ekosklada so programi subvencij postali predvidljiva stalnica, kar je nujno za večji in sistematični razvoj aktivnosti. Hkrati širijo tako programe kakor tudi obseg sredstev, za kar je pomemben od proračuna neodvisen nov finančni vir - prispevek za energetsko učinkovitost. Nov prispevek je omogočil financiranje programov dobaviteljev energije. Ti programi se začenjajo letos in bodo dober preizkus zrelosti naših energetskih podjetij na področju energetskih storitev, s katerimi širijo svojo dejavnost. Skoraj polovica doseženih prihrankov je posledica normativnih ukrepov, kot je energijsko označevanje vse več gospodinjskih aparatov in drugih izdelkov ali pa obvezna delitev in obračun stroškov za toploto po dejanski porabi. Celostne energetske sanacije objektov v javnem sektorju, financirane s kohezijskimi sredstvi, ki so se z bolnišnicami in socialnimi zavodi že začele (zdravstveni zavodi so prejeli okoli 50 milijonov evrov, domovi za starejše približno 20 milijonov), bodo svoje učinke pokazale v prihodnjih letih. Prvi projekti pa bodo pomemben kazalnik uspešnosti programa, predvsem kar zadeva dejanske prihranke in kakovost izvedbe.
Skromni prihranki v industriji in prometu
Industrija in promet sta prispevala le četrtino doseženih prihrankov, čeprav imata skoraj 55-odstotni delež v ciljni končni rabi energije (ocena izvedbe ukrepov učinkovite rabe v ožjem pomenu kaže še na precej manjše učinke). To je gotovo skrb zbujajoče in zahteva hitro ukrepanje. Primerna rešitev je partnerstvo države, industrijskih podjetij in drugih večjih porabnikov energije s prostovoljnimi sporazumi za povečanje energetske učinkovitosti v podjetjih. Država je aktivno že posegla na to področje z oprostitvijo takse za ogljikov dioksid, a ta ukrep se je že iztekel. Po izkušnjah nekaterih držav, na primer Nizozemske, se je izkazalo za zelo uspešno, če je država industriji pripravljena ponuditi nekatere ugodnosti (znižanje dajatev, subvencije ...) v zameno za to, da se industrija zaveže k izboljšavam. Dobro sodelovanje omogoča dobro poznavanje dosežkov, težav in potreb obeh strani in temu prilagojeno učinkovito ukrepanje.
Država ne ve, kako energetsko učinkovita so podjetja
V marsikaterem podjetju že zdaj uspešno povečujejo energetsko učinkovitost, a država o tem nima podatkov. Potrebovala pa jih bo, če bo hotela dokazovati realne devetodstotne prihranke energije do leta 2016. Celostno upravljanje energije je zanesljivo največja neizkoriščena priložnost v industriji v času omejenih vlaganj, čeprav smo po številu podjetij, ki že imajo certifikat upravljanja energije (ISO 50.0001 in njegov predhodnik EN 16.001), glede na našo velikost gotovo pri vrhu v Evropi. Nekaj podjetij namreč na tem področju dosega res vrhunske rezultate, žal pa imamo še zelo veliko takih, ki te priložnosti še ne izkoriščajo. Zlasti med srednjimi in manjšimi podjetji je še preveč takih, ki se s tem vprašanjem sploh še niso začela ukvarjati.
Da imamo v Sloveniji veliko znanja na tem področju, potrjuje tudi že skoraj sto energetskih menedžerjev z licenco EUREM, kjer smo po številu na prebivalca na prvem mestu v EU. Uspešni smo tudi po znanju in kakovosti, kar potrjujejo štiri nagrade na mednarodnem evropskem natečaju EUREM leta 2009 in 2010 ter kakovostne prijave na letošnjem natečaju Časnika Finance za energetsko učinkovitost.
Potrebujemo nov zeleni sporazum
Učinkovita raba naravnih virov je temelj konkurenčnega razvoja podjetij, zato je usmeritev jasna in se vse bolj kaže tudi v konkretnih evropskih politikah. Zavezujoči cilji do leta 2020 zahtevajo ustrezno podporno okolje, zato bo EU v naslednji finančni perspektivi med letoma 2014 in 2020 podvojila sredstva, ki so namenjena energetski učinkovitosti in obnovljivim virom energije. Tako bo v skladu za regionalni razvoj na voljo kar 17 milijard evrov, v raziskovalnih programih za prehod novih tehnologij na trg 6,5 milijarde, denar pa bo tudi v drugih programih.
Velika finančna sredstva EU so velik izziv za slovensko industrijo, tako za tiste, ki so že uspešni ponudniki energetsko učinkovitih izdelkov in storitev, kakor tudi za tiste, ki še iščejo svoje tržne niše. Del sredstev za spodbude bo treba usmeriti v podporo izdelkom ob vstopu na trg, izdelke preizkusiti doma prek pilotnih projektov, nato pa uspešno tržiti doma in v tujini. Gotovo pa bi morali takoj izrazito pospešiti celostno energetsko sanacijo stavb, s tem spodbuditi gospodarsko rast in pomagati gradbenemu sektorju iz krize. Pri tem je pomemben razvoj naprednih energetskih storitev, ki bi omogočile financiranje in kakovostno izvedbo ukrepov. V Veliki Britaniji so to rešili s programom Green Deal, kako do takšnega zelenega sporazuma pri nas, pa ostaja velik, a rešljiv razvojni izziv.
