Okoljske teme so ob trenutni obsedenosti z domačimi političnimi zdrahami izpuhtele in ne zanimajo ne politikov, ne medijev, ne preostalih, pravi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj. To očitno drži. Slovenija je na primer pred letom dni podprla osnutek evropske direktive o koncesijah, ki med drugim gradnjo in upravljanje sistemov, ki so v javnem interesu, prepušča tudi zasebnemu kapitalu. Naša država je predlog direktive podprla brez javne razprave, poznavalci pa opozarjajo, da direktiva omogoča posredno privatizacijo oskrbe z vodo, slabšanje kakovosti vode in predvsem občutno višanje cen (o tem več na naslednjih straneh). Povsem mogoče je torej, da bo za vodo, ki bo pritekla po naših pipah, čez nekaj let skrbela tuja multinacionalka. Ali bo to za nas dobro ali slabo, pa je drugo vprašanje.
Ne samo skrb za vodo, tudi skrb za hrano vse bolj prenašamo na druge. Čeprav smo Slovenci znani kot strastni vrtičkarji, smo preskrbo s sadjem in zelenjavo večinoma prepustili trgovskim centrom. Na samooskrbo pa pozabili. Raziskovalec in publicist Anton Komat, ki napoveduje, da bo naslednja kriza prehranska, se sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi v trgovinah čez noč zmanjkalo hrane ali pa bi se njena cena strmo dvignila. Takrat bi se najbrž težko zanašali na solidarnost. Bi prijeli za motiko in košček zelenice za hišo ali blokom spremenili v vrt?
Tudi če bi si to lahko privoščili, je vprašanje, kaj bi na ta košček zemlje posadili. V prepričanju, da domače ni nič vredno in da je vse, kar pride iz tujine, veliko boljše, nam je uspelo v štirih desetletjih izgubiti kar 85 odstotkov vseh tradicionalnih varietet kulturnih rastlin in jih nadomestiti z uvoženimi hibridi, pove Komat. Naši predniki so vzgajali potomce starodavnih sort, rastlin, ki so stoletja rasle v naših krajih, prilagodile so se potrebam človeka, ki je živel na tem območju. Sodobnemu, »razvitemu« človeku pa je uspelo na to znanje, ki se je nabiralo stoletja, pozabiti v nekaj desetletjih... Da vse hitrejše izgube rodovitne prsti, pozidave kmetijskih zemljišč in izginjanja podtalnice zaradi nespametne regulacije rek niti ne omenjam.
Še vedno menite, da so rodovitna prst, hrana in voda res tako drugorazredne teme, da si ne zaslužijo naše pozornosti? No, morda bodo takrat, ko bo njihova finančna vrednost močno poskočila (tako, kot se to dogaja pri gradnji energetskih objektov), le postale zanimive tudi za tiste, ki imajo v rokah moč odločanja. Upam le, da ne bo prepozno.