Strokovnjaki in politiki so soglasni, da je fosilna goriva mogoče nadomestiti z obnovljivimi viri energije (OVE). Države EU so se zavezale zmanjšati izpuste toplogrednih plinov in trdnih delcev ob hkratnem zmanjšanju porabe energije. In Evropa misli resno o svojih obveznostih, o tem ni dvoma. Nemčija je že izpolnila svojo zavezo o deležu obnovljivih virov, to naj bi sicer uresničila do leta 2020. S tem je ustvarila veliko novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo in razvila nove tehnologije, ki jih ne trži le doma, ampak tudi in predvsem v tujini.
Večinoma uporabljamo klasične vire
Kako pa je pri nas? Sprva vladni politiki v Bruslju delijo obljube, pozneje pa se zaradi neizvajanja istih obljub izgovarjajo na opozicijo. Če pa že izpeljejo katero izmed reform in se zaradi tega zaupanje tujih partnerjev nekoliko poveča, hitro zaženemo vik in krik. Na področju OVE ni nič drugače.
Po podatkih energetske bilance Republike Slovenije (EBRS) je bruto domača poraba primarne energije lani znašala okoli 313,4 petadžula, od tega 84,8 odstotka iz klasičnih energetskih virov (predvsem premog, nafta in zemeljski plin) ter skromnih 15,2 odstotka iz obnovljivih virov in neobnovljivih industrijskih odpadkov (NIO) - 27,2 odstotka je pomenila hidroenergija, 70,6 odstotka drugi obnovljivi viri, predvsem biomasa, in 2,2 odstotka NIO. Poraba energije se je glede na leto 2011 povečala za 1,2 odstotka, zaradi tega so se povečali tudi izpusti toplogrednih plinov in prašnih delcev. Energetska odvisnost Republike Slovenije je 47,7-odstotna.
Svojih obveznosti ne bomo izpolnili
Žal lahko že danes trdim, da Slovenija zaradi svoje energetske politike ne bo izpolnila svojih obveznosti do leta 2020 - niti do leta 2030 in zelo verjetno niti do leta 2050. Ne samo da bo zato kaznovana s plačilom penalov in prisiljena kupovati drage energetske kupone v drugih državah, temveč bo tudi zaradi zgrešenih naložb v energetiki proizvajala drago in nekonkurenčno elektriko. Prav tako ne bo novih delovnih mest, ki bi jih lahko zagotovili z razvojem OVE. Gradimo TEŠ 6, iz katerega bo elektrika vsaj 50 odstotkov dražja, kot je njena trenutna borzna cena. Gradimo ga večinoma s posojili tujih bank, ki jih bo treba skupaj z obrestmi vrniti, razen če zdajšnja politika že načrtuje »grški scenarij«. Ustvarjenih ne bo tako rekoč nobenih novih dodatnih delovnih mest. Da bi bilo vse skupaj še slabše - pri celotnem projektu nismo izposlovali skoraj nobenih protidobav za slovensko gospodarstvo. In še to: glavni dobavitelj opreme je francoski Alstom, hkrati pa imamo s Francijo negativno bilanco.
Naložbi v TEŠ 6 bo verjetno sledila še naložba v Termoelektrarno Trbovlje (TET), nato v plinovod Južni tok in potem še v drugi blok nuklearke...
In če se sprašujete, kakšno povezavo ima to z OVE, odgovarjam, da ob navedenih naložbah zadolžena država in energetika preprosto ne bosta imeli kapitala, da bi lahko zadosti sofinancirali še OVE. Pa bi lahko.
Tujci bi vlagali tudi v vetrnice
Slovenija je kot lastnica klasičnih energetskih virov desetkrat revnejša od povprečja v svetu. Nasprotno pa je v precej boljšem položaju, kar zadeva razpoložljive obnovljive vire energije. Kot predalpska država ima razmeroma veliko padavin, zaradi česar so zelo velike možnosti izrabe hidropotenciala. Skupaj s podnebnimi danostmi izredne razmere za izrabo biomase. Kot hribovita dežela morda res nismo najprimernejši za izrabo vetrne energije, ki zahteva predvsem enakomeren in stalen veter, pa vendar so tujci pripravljeni (z dobičkom) vlagati. Izraba sončne energije je od izrabe vetrne energije precej bolj primerna, nekoliko pa je omejena z zemljepisno širino in s tem tudi kotom vpada sončnih žarkov. Potenciali geotermalne energije presegajo današnjo potrebo po energiji za nekaj stoletij.
Kako naprej?
Slovenija in njena politika imata v rokah tako rekoč vse vzvode, da lahko usmerjata prehod države na OVE, pa tudi za zmanjšanje porabe energije na prebivalca. V Sloveniji ni prostora, kjer ne bi bilo mogoče izrabljati vsaj enega izmed OVE. Cena instaliranega kilovata pri OVE pa tudi ni višja kot pri ceni za elektriko iz termoelektrarne, nuklearke ali hidroelektrarne.
Z radgonsko deklaracijo, ki jo je strokovna javnost skupaj s takratnim ministrom za okolje in prostor, predstavniki Gospodarske zbornice Slovenije in članico odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane v evropskem parlamentu sprejela marca 2007, se je Slovenija zavezala, da bo v prihodnjih 20 do 30 letih klasične energetske vire v celoti nadomestila. Kje je danes ta dana beseda?
Kaj nam lahko prinese naložba v geotermalne vire
Poglejmo nekaj primerov naložb v geotermalne vire.
Za pridobivanje elektrike
Gradnja geotermalne elektrarne s 15 megavati električne instalirane moči pomeni letno proizvodnjo 112,5 gigavatne ure električne energije ali približno odstotek slovenske porabe. Groba ocena naložbe znaša 30 milijonov evrov. Ob z zakonom zagotovljeni enotni odkupni ceni 5,68 evra za kilovatno uro je letni dohodek 6,39 milijona evrov, kar pomeni, da bi se naložba povrnila v petih do šestih letih.
Neposredna izraba
Druga možnost uporabe geotermalnih virov je neposredna izraba. V tem primeru gre za izrabo termalne vode, in sicer v balneološko-rekreacijske namene - na primer za daljinsko ogrevanje, ogrevanje rastlinjakov in ribogojništvo, pa tudi v industriji. Pri subvenciji sto evrov za kilovat instalirane moči geotermalnega energetskega vira bi v desetih letih zagotovili okoli 130 megavatov dodatne instalirane toplotne moči. Za to bi potrebovali približno 13 milijonov evrov državne subvencije. Ob 40-odstotnem izkoristku bi na leto proizvedli 450 gigavatnih ur toplote, kar je ekvivalent 67 milijonov litrov ekstra lahkega kurilnega olja oziroma 446 tisoč sodov nafte. Pri ceni 61 evrov za 159-litrski sod bi prihranili 27 milijonov evrov na leto.
Toplotne črpalke
Toplotne črpalke se uporabljajo za klimatizacijo in pripravo tople sanitarne vode tako v manjših kot tudi večjih objektih. Za njihovo delovanje lahko energijo odvzemamo odpadni termalni vodi, podtalnici ali pa neposredno iz kamenine. Zbiralnik lahko položimo neposredno pod površino zemljišča ali pa izdelamo vrtino, v katero vgradimo zaprt cevni sistem (geosonde).
Pri subvenciji 250 evrov za kilovat instalirane moči (deset milijonov evrov v desetih letih) je realno v desetih letih pričakovati gradnjo sistemov s toplotnimi črpalkami s skupno instalirano močjo 40 megavatov. To bi vsako leto občutno zmanjšalo kurjenje klasičnih energetskih virov (prihranili bi za okoli 16,7 milijona litrov lahkega kurilnega olja). Strošek za nakup na primer nafte bi se na letni ravni zmanjšal za 111 tisoč sodov. Pri ceni 61 evrov za sod bi na leto prihranili 6,8 milijona evrov.
Peter Kralj je neodvisen strokovnjak na področju raziskav in izrabe mineralnih surovin, vod in obnovljivih virov energije.