Proizvodnja električne energije je danes ključnega pomena za človeštvo. Dandanes je okolje vedno bolj onesnaženo, glavni krivec pa je človeški faktor, ki proizvaja razne naravi neprijazne produkte za zadovoljitev njegovih potreb. Vendar pa se vplivi na okolje že kažejo kot odgovor narave – spremembe podnebnih razmer, onesnaženosti zraka, toplogredni plini in še kaj bi se našlo.
Izkoriščanje obnovljivih virov energije ima v nacionalni energetski politiki Slovenije pomembno mesto. V zadnjih letih se ambicije na tem področju še povečujejo. Temeljni namen energetske politike je zagotoviti trajnostno ravnanje z energijo, zato bo ta okvir opredeljeval tri vidike trajnosti – podnebno sprejemljivost, zanesljivost oskrbe ter konkurenčnost. Vsi trije vidiki bodo morali biti spoštovani, da bo odločitev štela kot trajnostna in torej sprejemljiva.
Akcijski načrt 2010-2020
Na podlagi direktive Evropskega sveta 2009/28 mora Slovenija do leta 2020 doseči 25-odstotni delež obnovljivih virov energije v bruto rabi končne energije. V ta namen je vlada že sprejela Akcijski načrt za obdobje 2010-2020, s katerim je določila cilje, kako doseči ta delež. Ministrstvo za infrastrukturo navaja, da smo se zavezali EU, kar je napačno in zavajajoče. Slovenija je dolžna na dve leti poročati o napredku uresničevanja te direktive, na podlagi česar je ob neizpolnjevanju zadanih ciljev dolžna spremeniti Akcijski načrt. Torej Slovenija lahko spremeni svoje cilje uresničevanja te direktive.
Prav tako se naša država ni zavezala Evropski uniji za izgradnjo vetrnih elektrarn, temveč za dosego 25-odstotnega deleža obnovljivih virov energije v bruto rabi končne energije do leta 2020 – in se sama odloči, na kakšen način bo to naredila in katere obnovljive vire bo uporabila (!). Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) je siceršnji delež obnovljivih virov energije v bruto rabi končne energije leta 2014 znašal 21,9 % - torej nam manjka za dosego cilja do leta 2020 le še 3,1 odstotne točke.
Vetrna energija – problem ali rešitev?
Na prvi pogled se zdi, da so najboljša rešitev za naše rastoče podnebne in energetske krize prav vetrne elektrarne. In vendar, vetrna energija ni tako popolna, kakor bi pričakovali. Podrobnejši pregled pokaže, da sta za rabo potenciala vetra poleg omejitve vplivov na okolje in naravo omejitvi tudi dostopnost lokacij za postavitev vetrnih elektrarn in dostopnost elektro-energetskega omrežja.
Tudi brez okoljskih in naravovarstvenih omejitev se ne splača graditi vetrnih elektrarn predaleč stran od (gozdnih) cest in možnosti priključitve na obstoječe električno omrežje. Če pa k temu prištejemo še omejitve zaradi varovanja narave in okolja, kakršnekoli gradnje VE na področjih, ki so pod naravovarstvenim režimom Natura 2000, pa je potencial za gradnjo večjega števila velikih vetrnih polj v Sloveniji precej omejen. Za primer: 100 velikih vetrnih elektrarn bi lahko zagotovilo med 3% in 5% električne energije, ki jo v Sloveniji porabimo danes. Razvoj novih tehnologij in spremembe vetrovnosti lahko sicer ob nizki stopnji rasti porabe električne energije poveča njen delež, vendar ne moremo pričakovati, da bi v Slovenij lahko velik delež električne energije pridobili z izkoriščanjem energije vetra.
Vetrna energija obljublja čist in brezplačen vir elektrike, ki naj bi zmanjšali našo odvisnost od uvoženih fosilnih goriv in proizvodnjo toplogrednih plinov ter drugih virov onesnaževanja. Ali je to res?
Velike VE, ki se v zadnjem času pojavljajo pri nas, predstavljajo nov vir hrupa. Tovrstni zelo visoki objekti, ki že vizualno kvarijo izgled krajine in ogrožajo nekatere živalske vrste, zaradi svoje višine predstavljajo še praktično nezaslonjene vire hrupa, ki se lahko nemoteno razširja na velike oddaljenosti. Obratovanje velikih VE ima za posledico seveda poganjanje in vrtinčenje velikih zračnih mas, kar, kot že povedano, ustvarja nizkofrekvenčni (NF) in infrazvok (IZV), ki pa za razliko od naravnih virov ne prenaša nobenih koristnih temveč izključno škodljive informacije; običajno pa trajajo tudi daljši čas in se pogosto ponavljajo. Zaradi tega bi moralo biti načrtovanju velikih VE in njihovemu umeščanju v prostor posvečena velika pozornost, kar pa se pri nas žal še ne dogaja. Tako smo priča postavitvi in načrtovanju večjega števila velikih VE, ne da bi odgovorni predhodno poskrbeli za primerne študije in seznanili prebivalce z morebitnimi nevarnostmi in negativnimi vplivi, katerim so oziroma bodo zaradi njih izpostavljeni.
Danes lahko opazujemo navdušenje nad vetrom, vendar je potrebno odgovoriti na vprašanja kdaj, kje, koliko in čemu? Kaj so dejstva? Naj navedem nekaj neprimernosti izkoriščanja vetrne energije:
● Hitrost vetra se spreminja ves čas - na ta način je stopnja izkoriščenosti zelo nizka.
● VE ne proizvajajo velikega deleža energije - vedno potrebujejo drage državne subvencije, kar ima za posledico visoke cene električne energije za potrošnike.
● Cena elektrike je višja, kakovost elektrike, ki jo proizvajajo pa nižja - mi pa smo tisti, ki bomo plačevali višjo ceno elektrike – pri tem pa okolja ne bomo ohranjevali, ampak degradirali. Vidite v tem smisel?
● Nobena vetrna elektrarna ni sposobna sama zagotoviti potrebe po električni energiji - vedno jo je potrebno dopolniti z drugimi viri proizvodnje električne energije.
● VE negativno vplivajo tudi na vrednost nepremičnin, glede na bližino posameznega objekta do vetrnih elektrarn – v petih različnih študijah se strinjajo, da je ta padec med 11% in 40% za stanovanja, ki se nahajajo do 2 km od vetrnih elektrarn.
Glavni argument za vetrnice naj bi bilo zmanjševanje CO2. Na osnovi zadnjih raziskav o podnebnih spremembah, se je ugotovilo nekaj zanimivih dejstev.
Prvič: Zvišanje koncentracije CO2 v preteklosti je sledilo globalnemu segrevanju, ne pa obratno. To zavrže teorijo, da je prišlo do podnebnih sprememb zaradi emisij CO2.
Drugič: Največja količina toplogrednih plinov ni plin CO2, ampak vodna para, s faktorjem najmanj 30. Do tega prihaja zaradi izhlapevanja iz svetovnih morjih in rek, kot tudi iz rastlin. Glede tega, ne moremo storiti nič, ker gre za povsem naraven proces skozi milijoni let obstoja zemlje.
Trenutna raven CO2 v ozračju je 400 ppm, za razliko od 280 ppm pred industrijsko revolucijo. Vendar pa je povečanje CO2 dejansko koristno za rastline, ker rastejo hitreje.
Vprašanje: Zakaj ta lov na čarovnice proti emisijam CO2? Mogoče zaradi prodaje dovoljenj oz. zelenih kuponov ogljika?
Odgovor: To so veliki poslovni interesi proizvajalcev vetrnih elektrarn in lastnikov zemljišč, ki prejemajo subvencije za njihovo postavljanje.
Nemčija, kot vodilna država pri umeščanju VE, je zgrešila večino svojih ciljev na področju energetske politike, vključno s cilji varovanja podnebja. To kažejo rezultati študije, ki jo je opravil inštitut za nemško gospodarstvo IW. V letih 2015 in 2016 so število vetrnih elektrarn povečali za neverjetnih 10 odstotkov ter za 2,5 odstotka število sončnih elektrarn, vendar so ustvarili manj kot en odstotek več električne energije iz vetra in en odstotek manj električne energije iz sončne.
Neuspeh...! Sto milijard v nič v obliki znižanja CO2 stagnira skoraj 10 let!
Ne samo, da sonce in veter nista nadoknadila drastičnega zmanjšanja jedrskih elektrarn v letu 2016, ampak se je proizvodnja električne energije iz sonca in vetra drastično zmanjšala. To pomeni, da Nemčija dobesedno nima nobenega napredka glede znižanja izpustov CO2 v zadnjem desetletju. Leta 2015 so se emisije CO2 Nemčije povečale na 912 milijonov ton in so na prebivalca med najvišjimi na svetu.
Prikrita dejstva
Zakonodaja:
Aktualna zakonska ureditev postavitve VE je zelo toga in pomanjkljiva, predvsem z vidika vpliva na okolje, ki ni niti omenjen. Po večletnih izkušnjah se je predvsem v tujini pokazalo, da imajo VE zelo velik vpliv na okolje – na naravo, živali in na zdravje ljudi. Zaradi teh ogromnih negativnih vplivov na okolje so se povsod po Evropi, kjer so postavljene VE, ustanovile skupine in organizacije, ki opozarjajo na ta problem in zahtevajo podrobnejšo zakonsko ureditev.
Nekatere evropske države so temu sledile in so zakonodajo že podrobneje uredile, druge so še v fazi sprejemanja, tretje, oz. pristojni organi le-teh, pa se te pravne luknje ne zavedajo, oz. se je ne želijo zavedati in ne delajo potrebnih korakov k ureditvi tega področja. Med njimi je tudi Slovenija.
Učinkovitost vetrnih elektrarn:
Vetrne elektrarne še vedno ne morejo zagotavljati električne energije po predvidljivih časih. Proizvodnja vetrnih elektrarn je zelo spremenljiva v daljšem časovnem obdobju, vendar časi, ko vetrna elektrarna proizvede največ električne energije ne sovpada s časom, ko je moč najbolj potrebna.
Razpoložljivost elektrarn nam pove, kako zanesljivo lahko računamo na energijo elektrarne. Majhna razpoložljivost pomeni, da mora imeti energetski sistem 100-odstotno rezervo v drugih oblikah energije. Vedeti moramo, da vetrna elektrarna doseže svojo nazivno moč komaj pri hitrosti vetra 16 m/s – 58 km/h, pri hitrosti vetra 4 m/s – 14 km/h se priklopi na omrežje, pri hitrosti vetra 25 m/s – 90 km/h pa se izključi (podatki so odvisni od tipa vetrnice). Razpoložljivost je odstotek časa, ko elektrarna daje energijo v omrežje. Razpoložljivost vetrnih elektrarn je približno 15- do 20-odstotna. Za primerjavo: pri jedrski elektrarni je razpoložljivost približno 92-odstotna. Zaradi vetrnih elektrarn ne bo skupna potrebna zmogljivost ostalih energetskih objektov nič manjša. Razen klasične hidroenergije teh energetskih virov ne poganjajo toliko sonce, veter in organski odpadki, temveč v največji meri subvencije – ali denar.
Analiza skoraj 3000 kopenskih vetrnih elektrarn - največja tovrstna študija do sedaj je pokazala, da se nameščene VE obrabijo hitreje, kot je navedeno s strani proizvajalcev. Prava doba delovanja je 12 do 15 let! Vlade in proizvajalci VE delajo izračune na predpostavki, da imajo VE življenjsko dobo od 20 do 25 let.
Avtor poročila prof. Gordon Hughes ekonomist na Univerzi v Edinburghu in nekdanji energetski svetovalec Svetovne banke, je odkril, da se "obremenitveni faktor" - ocena izkoristka VE, ki temelji na deležu proizvedene električne energije, dejansko zmanjša od 24 odstotkov v prvih 12 mesecih delovanja na samo 11 odstotkov po 15 letih.
Dr. John Constable, direktor REF (fundacija za obnovljivo energijo ), je dejal: "Ta raziskava potrjuje sum, da kljub desetletnim velikodušnim subvencijam vetrni industriji ni uspelo spodbuditi inovacije, ki so potrebne, da bi bil ta sektor konkurenčen.«
Ekonomičnost vetrnih elektrarn:
V Nemčiji trenutno zelena energija stane 56 milijonov € vsak dan, oziroma letno 20 milijard €. Za tako količino električne energije bi na trgu plačali okoli 2 milijardi €.
Zapravijo 18 milijard €, torej sprašujem: koliko moči so dobili za milijarde €, ki so jih zmetali - in še naprej mečejo v veter in sonce ? Odgovor – za nepomembnih 3,3%. NI VELIKO.
Končna maloprodajna cena elektrike za povprečno slovensko gospodinjstvo je v zadnjem lanskem četrtletju znašala 158,86 EUR/MWh in je tako bila za 0,3 odstotka višja kot v enakem obdobju leta 2014.
Če gledamo samo strukturo končne cene, pa je bila razporeditev naslednja: za dobavo energije je konec leta povprečno gospodinjstvo brez DDV dalo 56,41 EUR/MWh (3 odstotke manj kot leto prej), strošek uporabe omrežja pa je znašal 53,67 EUR/MWh (2 odstotka manj). Dajatve so v skupnem seštevku znašale 17,08 EUR/MWh in so se zaradi višjega prispevka za energetsko učinkovitost od 1. januarja 2015 in višjega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije ter v soproizvodnji z visokim izkoristkom, ki je začel veljati 1. avgusta, v opazovanem obdobju enega leta zvišale skupaj kar za 20 odstotkov (revija Naš stik).
Glede same donosnosti naložbe vetrnih elektrarn v energetiko pa moram spomniti, da to naložbo plačujemo davkoplačevalci z višjo ceno električne energije. Tukaj gre za odliv ogromnih dobičkov v zasebne roke nekaj posameznikov, medtem ko primanjkuje denarja za razvoj v gospodarstvu in odpiranje novih delovnih mest!
Dokazi s sveta:
Ob koncu leta 2015 se je po vsem svetu vrtelo 314.000 vetrnih elektrarn, ki so proizvedle le 3,7% svetovne električne energije.
Anglija ni dovolj vetrovna, da bi opravičila vlaganje v gradnjo novih kopenskih vetrnih elektrarn. »Ekonomika projekta ne bi delovala«, pravi Hugh McNeal, izvršni direktor vetrne industrije. V Sloveniji pa nas prepričujejo, kakšne vetrne kapacitete imamo. Če pogledamo evropske podatke ugotovimo, da smo po prevetrenosti na predzadnjem mestu. Naš infrastrukturni minister g. Gašperšič pa še vedno vztraja z umeščanjem vetrnic v prostor. Bravo minister!
Danska vlada je opustila načrte za izgradnjo petih vetrnih polj na morju, ker bi s tem proizvedena električna energija postala predraga za danske potrošnike.
Ugotovili so, da Danci ne morejo prenesti stalnega povečanja cen električne energije. Cena električne energije je na skandinavskem trgu padla iz 31 EUR za 1 MWh (2012) na 21 evrov za 1 MWh (2015).
Razliko v ceni so pokrili s povečanjem subvenciji in strošek prenesli na končne porabnike.
Ocena vlade je, da bi v prihodnjih letih Danci porabili za nakup energije iz novih elektrarn na veter do 10,6 milijarde dolarjev - cena za potrošnike bi bila previsoka, saj se že sedaj soočajo z najvišjimi cenami električne energije v Evropi. "Ne moremo sprejeti tega, ker že sedaj zasebni sektor in gospodinjstva plačujejo preveč. Danska politika obnovljivih virov se je izkazala za predrago," je dejal okoljski minister Lilleholt.
Nemčija: Po izračunih nemškega gospodarskega inštituta IW se bo strošek energetskega prehoda letos spet precej povečal, in sicer na okoli 31 milijard.
Irska: Zavrnjeno gradbeno dovoljenje za 240 milijonov € vreden projekt vetrnih elektrarn.
Avstrija: Stroški zelene električne energije v Avstriji so se v letu 2016 povečali za skoraj 17 odstotkov. Leta 2012 so gospodinjstva plačala 40 € kot dajatev za zeleno električno energijo, leta 2013 že 65 €, leta 2014 pa več kot 80 €, letos pa malo več kot 100 €. Povprečno gospodinjstvo, ki je porabilo približno 3.500 KWh na leto, je v letu 2016 plačalo 103 €. V letošnjem letu pa bo plačalo 120€. Razlog za take cene dajatev tiči v subvencijah za zeleno električno energijo.
Zaključek:
V prispevku je prikazan pogled na problematiko uvajanja obnovljivih virov električne energije (v konkretnem primeru vetrnih elektrarn) z druge strani. Glede na uvodna razmišljanja in prikazane probleme bi si bilo mogoče ustvariti vtis, da je pot, ki so si jo začrtali v Evropi in za katero upamo, da ji ne bodo sledili tudi drugod po svetu, napačna. Seveda namen članka v nobenem primeru ni bil takšen. Osnovni namen je pojasniti tudi drugo plat zgodbe, ki se je zlasti »druga stran« prevečkrat izogiba. V javnosti to zbuja lažna pričakovanja in je odlično gojišče za različna špekulativna razmišljanja, uveljavljanje parcialnih interesov na lokalnem nivoju, politično promocijo, ali preprosto za opozarjanje posameznikov, ki čutijo potrebo po pozornosti. Neredko gre za grobo zavajanje javnosti. Verjamem, da pometanje problemov pod preprogo na dolgi rok ne more obroditi sadov, zato je potrebno problematiko oskrbe z energijo vedno obravnavati celovito, saj je le na ta način moč zagotoviti, da bodo odločitve blizu optimalnim glede na potrebe ljudi, ekonomiko in ohranjanje naravne in kulturne dediščine.
Diego Loredan, CI za zaščito Senožeških Brd
