V Dubaju ljubljanska rešitev za samodejno trgovanje z energijo V Dubaju ljubljanska rešitev za samodejno trgovanje z energijo Ljubljanska INEA je pridobila donacijo Expo Live za rešitve pri trajnostni rabi energije, na svetovni razstavi Expo 2020 v Dubaju bo demonstrirala sistem za optimalno upravljanje z energijo.
Kaj je Arso zahteval od Magne za ohranjanje narave? Košnjo dvakrat na leto. Kaj je Arso zahteval od Magne za ohranjanje narave? Košnjo dvakrat na leto. V primeru izlitja kemikalij ali odpadnih voda mora biti zagotovljeno čiščenje površin v objektu in zunanjih ploščadi, so med drugim zapisali v Agenciji za okolje Arso med pogoji za izdajo okoljevarstvenega soglasja za izgradnjo obrata Magne Nukleus v občini Hoče – Slivnica.
V Mežiški dolini več otrok s povišano vrednostjo svinca V Mežiški dolini več otrok s povišano vrednostjo svinca V zgornji Mežiški dolini se je letos povečal delež otrok, ki imajo vrednost svinca v krvi več kot sto mikrogramov na liter. Dosegel je 19,5 odstotka, so ugotovili ob pregledu izvajanja ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja v tem delu Slovenije.
Komentar

Eko krog - med aktivizmom in nategom

24.05.2017  21:45
Lekcija o tem, koliko je vreden iskren in spoštljiv odnos do javnosti (tuje in domače), medijev in soborcev.

Prvič, naj bo jasno enkrat za vselej: to, kar se zadnje čase dogaja okrog Uroša Macerla in Eko kroga je grd nateg, ki mu ni videti konca. Ker sem se bal takšnih potvarjanj, pa tudi zlorab, ki nujno sledijo, sem na to opozoril že pred več kot šestimi leti. Žal ne javno, je pa dokumentirano in javno objavljeno s to predstavitvijo. Manipulativnost (žensk) in nečimrnost (moškega) sta za vedno pokopali čudovito resnico zasavskega eko-aktivizma.

Drugič, gledano celovito ter za celotno obdobje obstoja Eko kroga velja, da sta tako po vloženem delu kot tudi po učinkih glavna zasavska eko-borca v resnici ženski, aktivistka iz Trbovelj in aktivistka iz Dola pri Hrastniku. Potem smo šele ostali. Kje je tukaj Uroševo mesto, boste po koncu predstavitve presodili sami.

Tretjič, to predstavitev sem spisal eden glavnih, menda najradikalnejši, zagotovo pa najbolj vsestranski aktivist Eko kroga. Z njo izpolnjujem svoj dolg, tudi Eko krogu.

In četrtič, ljudje majhnega duha bodo v tej predstavitvi mogoče videli zavist ali kakšno podobno nečednost. Tisti drugi, katerim je ta predstavitev namenjena, pa veliko razočaranje, senzibilnejši med njimi tudi žalost. Aktivistični spev.

Aktivizem po meri človeka

Eko krog kot društvo je nastal v začetku leta 2005. Nekaj različnih poskusov zaviranja industrije pri njenem neomejenem onesnaževanju smo posamezniki izvajali sicer že v 90. letih, a pravi sistematičen boj se je začel v letu 2004 z vznikom različnih civilnih pobud. Te so se nato na pobudo energične študentke, polne aktivističnega zanosa, združile in legalizirale v Eko krog. Omenjena študentka je bila njegova prva predsednica.

Ker je zanos presegel energijo - kot avtorica dopisov in nosilka ene velike prireditve je res garala -, je po enem letu pregorela in se bolj ali manj umaknila. Na predsedniškem mestu jo je nasledil kolega, ne ravno aktivist po duši, ki se po parih mesecih ni več videl v ekokrogovem boju in je predčasno zapustil fronto. Takrat smo bili aktivisti: dve že omenjeni ženski iz Trbovelj in Dola pri Hrastniku, ki sta študirali gradiva, iz njih luščili pomembne informacije in pisali osnutke dopisov, potem jaz, ki sem iz ponujenih informacij spisal in oblikoval različne letake, ki smo jih distrubuirali po poštnih nabiralnikih, ulicah, avtobusnih in železniških postajah … pisal članke za Mladino, dopise, ipd., seveda tudi Uroš, ki se je udeleževal sestankov in skupnih premlevanj problematike in taktik za naprej ter nas zalagal z informacijami v zvezi s proizvodnjo v Lafarge Cementu, last but not least pa moram še omeniti gospo iz Trbovelj, karizmatično svetovljanko, ki nam je vsem bila nekakšna opora in nam je vedno znova dajala dodatno voljo in zagon. Malo kasneje se nam je pridružila še študentka prava.

Ko nas je nenadoma zapustil drugi predsednik, smo se znašli v zadregi, komu prilepiti to funkcijo. Imeli smo občutek, da nam zadeve precej dobro uspevajo in škoda se nam je zdelo kvariti to utečenost. Nekako samo po sebi umevno se nam je zazdelo, da bo najmanj motnje v sistemu, če za predsedniško funkcijo prepričamo Uroša Macerla. Rekli smo mu, delajmo vse enako kot do sedaj, le da bo od zdaj naprej on podpisoval naše dopise. Kar se odgovornosti tiče, bomo maksimalno poskrbeli, da ne bo prejel kakšne tožbe. Če bo kakšen dopis ali početje na robu iztožljivega, bomo naredili tako, da bo odgovarjal avtor in ne predsednik društva. Uroš je bil za stvar, aktivizem se je lahko nadaljeval po utečenem tiru. Naš problem je postajal vse odmevnejši. Študij gradiv (poročila različnih meritev, zakonski in podzakonski akti, ipd.), sestava neštetih dopisov na različne ustanove (MOP, ARSO, inšpekcijske službe, varuh človekovih pravic, pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja, Evropska komisija …) in udarne tiskovne konference so obrodili sadove.

A kljub vsesplošni prepoznavnosti zasavskega problema se stanje na terenu ni spremenilo na bolje. Lafarge je z enako močjo ali pa še huje onesnaževal naprej. Javnost se je kar nekako navadila na oboje: da Lafarge prekomerno onesnažuje okolje in, da Eko krog razgalja njegovo početje. Status quo, ki para živce. Aktivizem je bilo potrebno radikalizirati. Po internetu sem začel pošiljati elektronske predstavitve, ki so skrajno neposredno, slikovito in pripovedno razumljivo opozarjale na zasavsko krivico. Javnost se je vsakič znova najprej zgrozila, potem pa se vdala v usodo. Sledila je še hujša radikalizacija. Afera s plakatom Hitlerja in tožba na sodišču sta bili nujen korak v to smer. Kot tudi Urošev kup gnoja pred Lafarge Cementom (takrat so ga prebivalci Ravenske vasi najbolj pustili na cedilu). In nenazadnje zaseda predsedniku vlade Borutu Pahorju v Trbovljah.

Radikalizacija je poleg medijske pozornosti in razburkanja javnosti doprinesla še k pomembni okrepitvi aktivističnih vrst. Sredi leta 2010 se nam (parim ženskam in dvema moškima) je pridružilo še kakšnih pet (do deset - nekateri so bili na kratko) aktivistov. Ti so bili ključni, da smo v pol leta lahko organizirali množičen protest v Ljubljani in Štafeto norosti za Boruta Pahorja.

Je pa s prihodom novih moči zavel tudi slab zrak. Največ je k temu doprinesel možakar, na katerega sem na začetku največ stavil, res velik potencial, ki pa se je kasneje izkazal za presenetljivo malo aktivnega, a toliko bolj domišljavega; npr. s pomočjo demokracije znotraj naših vrst je hotel spreminjati utečen boj. Ko je konec leta 2012 spisal neresnico na skrajno neprimernem mestu in ko to neresnico kljub pravočasnemu opozorilu ni hotel popraviti (takrat je ta neresnica postala grda laž), podprla pa ga je večina ostalih aktivistov, sem spoznal, da se ne gibljem več v dobri družbi in sem se umaknil. Bolje rečeno, močno sem zmanjšal aktivizem. Eko krogu sem pomagal ali pa se oglasil, ko sem začutil, da je to res potrebno (uporaba petrolkoksa v Lafarge Cementu, e-predstavitev Sramota Zasavja, odprto pismo ministru Počivalšku ...).

Sedaj pa se vrnimo k osebi, ki je ključna za to predstavitev: Uroš Macerl. Uroš je priden človek. Rad fizično dela, zdi se mi, da mu je tovrstno garanja celo v užitek. Zna se postaviti zase – in to zelo dobro. Veliko bolj umirjen je kot jaz, kar je bilo zelo dobrodošlo v našem aktivizmu; veliko lažje smo shajali, tako en z drugim kot tudi s samim bojem. Njegov manjko, predvsem na začetku boja, je bila izobrazba. Srednja tehnična šola mu je dala premalo, da bi lahko sledil nekaterim razpravam, analizam, sintezam … A ta manjko je presenetljivo hitro skorajda odpravil, kar kaže na njegovo bistrost. Spomnim se, kako mu je bilo všeč moje pogosto primerjalno razmišljanje s pomočjo asociacij (npr. odnose med Lafargem in organi MOP sem primerjal z odnosi med navadnimi ljudmi). Ta način razmišljanja je Uroš pograbil z vsemi štirimi in ga osvojil do te mere, da je postal znan po tem, kako zna težavne zadeve predstaviti s pomočjo jabolk in hrušk (ta etiketa se ga je kot kmeta še toliko bolj prijela).

Urošev izobrazbeni manjko se je najbolj poznal pri pisani besedi. Ni in ni hotel ničesar napisati, čeprav je tekom aktivizma po tej plati zelo napredoval (tudi jaz sem). Do danes ni napisal enega samega dopisa, mnenja, predstavitve, pritožbe, česar koli za Eko krog (njegov napredek se vidi v e-poštah). Tega njegovega glavnega manjka mu seveda nihče ni zameril, za nas tudi ni bil tako zelo boleč. To smo nekako vzeli v zakup že od začetka. Se je pa potrebno zavedati, da smo bitke izbojevali ravno s pomočjo pisane besede in, da je pisanje ostalim aktivistom vzelo zelo veliko energije, časa ter je zahtevalo ogromno truda. Ko smo npr. končali večerni, celo nočni sestanek ali pa telefonske pogovore, se je lahko Uroš posvetil družini in kmetiji, ostali pa smo morali sesti pred računalnik in s pomočjo tipkovnice premagovati spanec in Lafarge.

A najbolj, kar smo lahko Urošu upravičeno vzeli za slabo, je njegov svojevrstno malomaren odnos do aktivizma, ki se je kazal skozi permanentno zamujanje na sestanke, v povprečju okrog pol ure. Da ne bi izpadel neresen, je poveličeval svoje delo na kmetiji. Čeprav je tega dela res veliko, je to poveličevanje že na začetku boja preseglo meje dobrega okusa. Dovolj dobro sem spoznal Uroševo zasebno življenje, tudi njegovo delo na kmetiji, da to lahko napišem.

Strela z jasnega

Tako nekako so izgledala razmerja v Eko krogu. Bili so vzponi in padci, a vseskozi smo se imeli na nek način radi, predvsem pa se izjemno spoštovali. Zares posrečena ekipa je orala ledino in premikala gore.

Dva meseca po znamenitem protestnem shodu, ki se je odvil 10. novembra 2010 pred vladno palačo v Ljubljani, je novinarka Polona Malovrh v (resnem?) časopisu Delo objavila tale članek: UROŠ MACERL: Ekoprotestnik iz protesta do arogance (Delo, 11. december 2010).

Kaj pa je zdaj to? Zame je bila objava šokantna. Čemu članek v stilu I posle Tita Tito, če pa je izmed vseh novinarjev ravno Polona imela najboljši uvid v delovanje Eko kroga. Ravno ona je najbolje vedela za Uroševe kvalitete (tudi za njegov manjko), po drugi strani pa tudi za kvalitete ostalih aktivistov Eko kroga. Potem pa ravno ona, poleg vse osladne patetike, napiše dobesedno "da je Uroš Macerl enako Eko krog". Kako, če pa je vedela za kakšen kolektiv gre. Namesto, da bi napisala članek o Eko krogu, katerega bistvo uspešno ostaja skrito, navzven pa se praviloma kaže v podobi dveh moških maskot (midva z Urošem), je raje napisala neumnost, ki nima zveze z Eko krogom. Ne verjamem, da jo je k temu vodila profesionalnost.

Vedel sem, da se ženske aktivistke ne bodo oglasile, prekrhke so za kaj takega, poleg tega pa presrečne, da smo skupaj in se borimo. Novi aktivističen kader tudi ne, saj je bil še presvež in tudi ni imel pravih uvidov, kako so se stvari zadnjih šest let odvijale. Jaz se nisem oglasil, malo zaradi takrat še vedno trajajoče evforije uspešnega protesta, malo pa zato, ker sem si nekako dopovedal, da gre le za en ponesrečen članek. V resnici je bil najbolj poklican, da se oglasi, Uroš. A tudi on se ni. Menil sem, da iz istih razlogov kot jaz, danes pa sem prepričan, da so se takrat začeli kazati zametki njegove nečimrnosti.

Potem pa naslednja strela. Polona še ni imela dovolj, zato je čez tri mesece objavila nov pretenciozen prispevek o Urošu: Uroš Macerl, zmagovalec v bitki z velikanom Lafargeem (Delo, 12. marec 2011). Tokrat je šla še dlje, bila še konkretnejša, in je na primer zapisala, da Uroš "dobesedno uči Arsove strokovnjake množiti in deliti emisije iz Lafargea".

Dodati moram, da se je Polona, preden je napisala ta drugi članek, obrnila name, da ji napišem kakšno prigodo v zvezi z Urošem. Napisal sem ji naslednje:

Ko sem potem videl, kaj je nastalo izpod Poloninega peresa, torej njen drugi članek, nisem mogel, da se ne bi odzval - vsaj individualno Poloni, da bi končno prenehala s temi neumnostmi. Uroš se ni odzval in seveda mi je danes žal, ker se nisem oglasil javno. Poloni pa sem napisal naslednje:

Telefonski klic Erike Oblak in Goldmanova nagrada

Pred dvema letoma me je po telefonu poklicala Erika Oblak iz društva Ekologi brez meja in mi povedala, da bo Uroša predlagala za Goldmanovo nagrado. Jaz in še ena aktivistka iz Eko kroga naj bi imela vlogo informatorjev, če oziroma ko bodo Američani dodatno preverjali podrobnosti našega boja ter Uroševo vlogo v njem. Prosila me je, naj ji dam čim več koristnih informacij o Urošu. Pogovor z Eriko je bil zelo dolg. Bolj kot sem ji razlagal, kaj je Eko krog, kako funkcionira in da bo prevelik fokus na enega samega človeka, kogarkoli, zabrisal veliko resnico našega aktivizma, bolj mi je ona dopovedovala, da takšna razlaga ne pride v poštev, ker Goldmani nagrajujejo le posameznike in ne kolektivov. Dolgo sva se dajala. Na koncu sem ji poslal točno tisto mnenje o Urošu, ki sem ga leta 2011 poslal novinarki Dela Poloni Malovrh ter si rekel, da, če bo Erika kljub mojim pojasnilom nadaljevala z individualno nominacijo, bom Američanom pač jaz pojasnil, kako zadeve stojijo (res si nisem in si ne predstavljam, da bi jim lagal v obraz, poleg tega pa se Erika mogoče moti in je Eko krog vreden njihove nagrade).

Zanimivo in izpovedno pa se mi zdi naslednje. Aktivisti Eko kroga, tudi tisti najbolj izobraženi, pojma nismo imeli, da obstaja kakšna Goldmanova nagrada oziroma, da se aktivizem sploh nagrajuje. Mi smo se preprosto borili in nagrade prejemali v obliki zmag v bitkah. Kot kaže moraš biti profesionalni ekolog, da se spoznaš na te stvari.

Minevali so meseci, leto … o nagradi ni bilo nobenega govora več, tudi noben Američan se ni obrnil name in jaz sem zadevo povsem odmislil. Konec lanskega leta pa nas je Uroš na sestanku obvestil, da je prejel Goldmanovo nagrado za aktivizem.

Najprej nisem dojel, kaj točno je povedal, res sem pozabil na telefonski klic izpred poldrugega leta. Ko je omenil Erikine zasluge, pa mi je spet postalo jasno. Na sestanku sem še izvedel, da so se Američani za dodatne informacije obrnili na drugo aktivistko, da je nagrada finančno težka menda 174 tisoč dolarjev in da Uroš za spremljevalca v Ameriko ne bo vzel katerega od aktivistov Eko kroga (zase vem, da nisem najbolj primeren), temveč Eriko. Slednje me je najprej začudilo, a mi je hitro postalo logično. Protiusluga pač.

In še nekaj o predvidljivosti. Erika je, seveda, Uroševo nominacijo spisala tako, da je podvige Eko kroga bolj ali manj neposredno pripisala Urošu. Kaj drugega ji tudi ni preostalo. Kot dve izmed referenc je navedla oba že omenjena Delova zavajajoča članka o Urošu in Eko krogu - ne kakšnega drugega, ki Eko krog predstavi kot kolektiv (npr. Jana, 26. julij 2011). In tako je lahko na primer v poglavju o zaslugah kot prvo Uroševo zaslugo navedla protest pred vladno palačo leta 2010, kjer se je zbralo tri tisoč ljudi. Za Američane je to (in še marsikaj) zasluga Uroša, pastirja iz Zagorja, in ne zasluga Eko kroga.

Vseeno moram odkrito povedati, da sem se informacije o nagradi razveselil, še danes sem je na nek način vesel, saj predstavlja (odmislimo, da jo je prejel Uroš) velik kompliment zasavskemu eko-aktivizmu. Vendar pa vseskozi čutim tudi veliko grenkobo – verjetno je to posledica preteklega intenzivnega aktivizma in jo je marsikomu težko razumeti -, kajti poteptana je resnica, ki si bolj kot kakršne koli nagrade zasluži dokument, ki bi jo ohranil kot pravi fenomen. Zato sem, preden so Američani prišli snemati film o Urošu in preden je Uroš šel v Ameriko, Eko krogu po e-pošti poslal svoje pomisleke.

Te pomisleke sem poslal sedmim aktivistom Eko kroga, za katere ta nagrada ni bila skrivnost, ter še Eriki Oblak, ker je bila v njih omenjena (novinarki Dela Poloni Malovrh jih nisem smel poslati zaradi takratne tajnosti novice o nagradi). Odzval se je le Uroš, kategorično, da ima vsak pravico do svojega mišljenja in da je zanj najbolje, da se o zadevi pogovorimo za mizo in ne po e-pošti. Vsebinskih pripomb ni podal nihče.

Do sestanka je tudi prišlo, a še pred tem se je na podlagi nekega drugega dopisovanja, ki se je prav tako tikalo Goldmanove nagrade, oglasila Erika Oblak.

Te pomisleke, že druge, sem torej poslal Eriki, a ona jih Goldmanom ni poslala. Poslal sem jih tudi ožji skupini ekokrogovcev in tudi nanje se nihče vsebinsko ni odzval. Le znova je bila izražena želja, da se pogovorimo za mizo. Kasneje so še padale razne opazke, ki so nakazovale (neupravičeno) užaljenost in mi povsem vzele voljo do sestanka, a ker so se nama z Urošem poti več krat bežno križale, sva se dogovorila, da se v miru dobiva in se o zadevi (najprej) pogovoriva sama.

Res sva se en večer dobila na pijači. Pogovor je bil sproščen in neposreden, totalno odkrit. Kot za časa najhujšega aktivizma pred leti. Uroš je pogovor začel s stavkom, ki pove vse. Rekel je takole:

“Verjemi mi, prvi sem, ki je za to, da nagrado prejme Eko krog in ne jaz. Problem je, da Američani ne nagrajujejo kolektivov ampak le posameznike.”

Jaz sem mu nato dodal, da ne le on, nihče od nas ne bi smel prejeti te nagrade, in da mi je žal, ker je sedaj on na tapeti.

A bistveno je naslednje. Uroš (enako kot Erika) vidi v tem, da Goldmanovi nagrajujejo le posameznike, problem.

ZA BOŽJO VOLJO, V ČEM JE TU PROBLEM? Goldmanovi so se odločili kot so se in to odločitev je potrebno spoštovati. Ne, za Eriko in Uroša je Goldmanovo osredotočenje na posameznika problem. Ovira, ki jo je potrebno preseči s finto. Evo, takšno razmišljanje in ta manever sta zame nespodobna, nedopustna … Nespoštljiva sta tako do Goldmanov kot do Eko kroga. In ta manever je kasneje na skupnem sestanku glasno podprla velika večina ekokrogovcev. Kam smo padli? V prepričanju, da večina nima prav, sem soborcem povedal, da bom v primeru nadaljnjega zavajanja pač jaz o vsem obvestil javnost.

Poleg ekokrogovcev se je sestanka udeležila še Erika, ki je najbolj jasno povedala, zakaj je zanjo ta nagrada tako pomembna. Prepričana je namreč, da bo predstavljala hud udarec cementni industriji. Dvomim, poleg tega pa je Eko krog dovolj uspešen v boju tudi brez tovrstnih piarovskih spinov. Nekateri ekokrogovci so vseeno razumeli moje pomisleke in so me prepričevali, da je sedaj najpomembneje, da nagrada pride k nam, mi se bomo pa že potrudili in javnosti prikazali pravo sliko. Že takrat mi je bilo jasno, da je to razmišljanje ne le neprimerno temveč tudi iluzorno. Ko (nevede) mediji in javnost enkrat zapopadejo lepo zgodbo, jo, ne glede na resničnost, praviloma potencirajo. Veliko težje jo, kljub dokazom, kasneje sprejmejo kot zavajanje, laž. Danes pa smo v situaciji, ko ekokrogovci, ne le, da ne delajo na omilitvi laži, predsednik (tudi ostali) jo celo potencira(jo). Dokaz: oddaja Fokus na 24ur, 7. maja 2017.

Neverjetno, kakšno prirejanje zasavskega boja, koliko votlih natolcevanj je v tem prispevku! Podobno je v raznih pogovornih oddajah. Uroš z njimi dokazuje, da ima zares debelo kožo. Polonina članka v Delu žal nista bila višek (tega sem se bal pred dobrimi šestimi leti). Prispevek z zgornje povezave gre celo tako daleč, da Uroševo kmetijo predstavi kot ključen kraj, kjer se je vse dogajalo, čeprav so se sestanki prvih šest let najhujšega boja odvijali v zakotjih gostiln in poslovnih prostorih enega od aktivistov (pri Urošu smo se začeli zbirati kasneje, da bi tako zminimizirali njegove zamude). Drži pa Uroševa izjava, da “ni lepšega od tega, da so otroci ponosni nate”. Hm, kaj pa morebitno spoznanje taistih otrok, da gre za grd nateg, špekulativno poveličevanje uspehov? Imajo tudi oni tako debelo kožo? …

Razprodaja tovarištva

Strinjanje ekokrogovcev, da je Goldmanova nagrada, ki jo je prejel Uroš, v bistvu nagrada Eko krogu, je bilo potrjeno tako na sestanku kot kasneje v izjavah posameznih ekokrogovcev. Do te točke smo si isti. Ker Eko krog za kolektivni uspeh (menda) ni mogel biti nagrajen, je bila zadeva prirejena do te mere, da je nagrado lahko prejel Uroš. A ostanimo na točki strinjanja.

Jaz sem to strinjanje vzel zares. Če sem že pri statusnem delu nagrade nemočen in se zadeve odvijajo v nepravo smer, bom vsaj pri njenem finančnem delu poskušal doseči kaj pametnega. Denar je sveta vladar, pravi pregovor. Ker vseeno nisem hotel, da bi postal vladar Eko kroga, sem 11. aprila, torej pred več kot mesecem dni, desetim ekokrogovcem poslal e-pošto, v kateri sem apelral altruistično porabo denarja ter pri tem navedel en konkreten primer. Apeliral sem tudi za sestanek na to temo.

Do mojega predloga se je opredelila le ena aktivistka (Anja), podprla ga je ter hkrati predlagala še en predlog donatorstva. Oglasil se je še en aktivist, ostali pa nič. To me je začudilo, glede na to, da so v ozadju že krožile govorice o porabi tega denarja. Seveda je bil spet najbolj poklican, da se oglasi Uroš, saj je 174 tisoč dolarjev prišlo v njegove roke. Ostal je tiho. V enem tednu sem za sestanek apeliral še dvakrat. Dodal sem, da mi je pri Eko krogu vedno bil zelo všeč volonterski duh aktivizma, ki je ravno zato bil tako učinkovit (noben denar ne more doseči tega, kar je narejeno s krvjo), zato sem in bom predlagal altruistično porabo, ki ne bo niti neposredno niti posredno polnila naših žepov. O vsem bi seznanjali javnost, naj se tudi po tej plati ve, kaj je Eko krog. Spet tišina – Uroš se je odločil za popolno ignoranco!

Zaradi več kot pomenljivega Uroševega molka (tudi velika večina ekokrogovcev niti pisnila ni) sem se 21. aprila še zadnjič obrnil na Eko krog in sicer z naslednjimi vprašanji:

● Sem dregnil v vsebino, v katero ne bi smel? Kako, če pa so o tem v ozadju že potekali pogovori.

● Je narobe to, da sem vsebino izpostavil vsem po e-pošti?

● Je moj predlog preveč patetičen in bi denar končal na nepravem mestu?

● Je moj predlog res tako zelo mimo, tako slab, da si ne zasluži niti negativnega odgovora, komentarja? Vsaj Anja pravi, da ni.

● Kje je sedaj ta vsestranska in globoka hvaležnost, o kateri je bilo govora, tudi spoštovanje ...?

● A bomo imeli sestanek na to temo?

● A je kdaj v celotni zgodovini Eko kroga kdo toliko krat apeliral na sestanek, pa se je takšen apel povsem ignoriralo?

● Je denar res tista nevralgična točka, pri kateri tudi Eko krog klecne?

Oglasila sta se dva: aktivistka s svojimi predlogi in aktivist, ki je sporočil zgolj strinjanje s sestankom. Ostali, predvsem pa Uroš, so nadaljevali z molkom, ki traja še danes! Grozljivo spoznanje in dodaten argument za nujnost te predstavitve. Spomnimo se Uroševega prepričanja “prvi sem, ki je za to, da nagrado prejme Eko krog in ne jaz”. Od teh besed sta ostali le dve: “Prvi sem!” Kako hitro človek menja prepričanje. In res, kar nekaj govoric sem slišal o tem, kaj namerava Uroš z denarjem. Kakšnega jurja naj bi dal Krajevni skupnosti Ravenska vas, Gasilskemu društvu Ravenska vas, Ekologom brez meja (torej Eriki), skratka nekaterim svojim prijateljem. Zanimivo bi bilo slišati obrazložitev, npr. hvala, ker se niste borili, tu in tam ste nam le naredili kakšno uslugico, evo vam jurja. Dalje, ustanovili naj bi Ekokrogovo akademijo (hudo napihnjen naziv menda ni več aktualen), po zadnjih informacijah naj bi šlo za izobraževalni center za mlade. Glede tega je zanimivih in vprašljivih veliko stvari. Naj omenim le eno. Center bi ustanovili na Uroševi kmetiji, ki bo kmalu kmetija odprtih vrat. Zakaj, če pa ima Eko krog sedež v gasilskem domu na Ravenski vasi? Uroš gleda v prihodnost. Eko krog je vsebina, ki se jo bo dalo dobro tržiti. V tej luči je Urošev molk ob mojem predlogu altruistične porabe denarja in apelu za sestanek na to temo povsem jasen.

Neverjetno, kako samoumevno je Uroš sprejel vlogo glavnega odločevalca glede denarja in kako enako samoumevno se mu je večina ekokrogovcev podredila. Tu se vidi, kako votle, neiskrene, teatralne so njegove (njihove) izjave o tem, da gre v resnici za skupinsko nagrado. V resnici Uroš v to še najmanj verjame – ko to omeni, gre v veliki meri za lažno skromnost.

Pomenljiva je tudi Uroševa razlaga, da čuti obvezo do Američanov, da denarni del nagrade porabi za skrb za okolje. Je to spet finta? Z nagrado je namreč nagrajeno minulo delo. Nobelovega nagrajenca, na primer za književnost, nagrada nikakor ne obvezuje, da v življenju še kaj napiše. Dobil je nagrado za to, kar je napisal, sedaj pa lahko, če hoče, mirne vesti leži in prede. Goldmanova nagrada tako Eko krog kot tudi Uroša ničesar ne obvezuje. Teoretično bi bilo najpravičneje, da vsak aktivist dobi svoj zaslužni delež, potem pa naj naredi s tem, kar hoče. Ker je takšno razdelitev praktično nemogoče narediti, ostane le še altruistična poraba. Z njo v kali zatreš bolj ali manj prikrito kanaliziranje denarja v zasebne žepe, ki ga prinašajo ostali načini, tudi če so zaviti v celofan “skrbi za okolje“. Kot kaže, se bo Eko krog oprijel ostalih načinov, če ne drugače, s pomočjo demokracije. Večina - predvsem po stažu mlajši aktivisti - si že mane roke.

Na tem mestu moram opozoriti, da je Uroš velikokrat, nazadnje tudi na zadnjem sestanku, izpostavil, kako zelo veliko hvaležnost in spoštovanje čuti do mene. Ja, ko ni kamer, to lahko pove. Javno pa me raje ne omeni, ne izpostavi – s tem uspešno ohranja osredotočenost (fokus) čim dlje od resnice. Čeprav ravno jaz najbolje poznam Uroša kot aktivista, danes o njem javno govorijo Erika Oblak (Ekologi brez meja), Nasta Doberlet Bučalič (Civilna iniciativa Trbovlje), Urošev starejši sin …

A vrnimo se k vrednotam - kot jih razume Uroš. Kje sta danes Uroševa hvaležnost in spoštovanje? Bi Uroš ignoriral mene in moj predlog altruistične porabe denarja tudi, če bi Goldmani namesto 174 tisoč podarili “le“ 174 dolarjev? Kaj pa za dolar? Koliko stane Uroševa spoštljivost do soborca, sočloveka, javnosti? Ključno vprašanje.

Pa še nekaj. Spomnim se, kako so me v času najhujšega boja nekateri kolegi, sicer Uroševi sošolci iz mladosti, opozarjali, da gre Urošu v resnici le za denar. Meni so bile te izjave povsem mimo in smešne. In ko sem jih prenašal Urošu, sva se skupaj smejala. Danes mi ni več niti malo smešno.

Z demokratičnim konsenzom v Eko krogu danes lepa laž oblikuje sedanjost. Včasih pa je v Eko krogu prevladoval sokratovski pogled na demokracijo. To sliko sem že nekaj časa nazaj prejel ravno od Eko kroga:

Če bi moral z eno besedo opisati rdečo nit te predstavitve, bi rekel dekadenca. Želim si, da je začasna, da se ne bo še stopnjevala. Povzel bi jo takole:

Smer dekadence

1. OSNOVNA POGODBA S HUDIČEM (odnos do resnice kot zgolj navidezna čistost)

"Ko skleneš, da se ne boš vdal, se boš za resnico boril tisočkrat, če bo treba, in tisočkrat vstal, če te bodo pohodili." (Uroš Macerl, Delo, 12. marec 2011)

2. SKLENITEV DRUGE POGODBE S HUDIČEM (pretveza in problem, ki ga ni)

“Verjemi mi, prvi sem, ki je za to, da nagrado prejme Eko krog in ne jaz. Problem je, da Američani ne nagrajujejo kolektivov ampak le posameznike." (Uroš Macerl, marec 2017)

3. SKLENITEV TRETJE POGODBE S HUDIČEM

Molk in popolna ignoranca od 11. aprila 2017 naprej, ko sem odkrito predlagal altruistično porabo finančnega dela Goldmanove nagrade.

Verjamem, da ta predstavitev ne bo le krik nemega v puščavi. Verjamem pa tudi, da ne bo deležna takšne pozornosti, kot si jo zasluži. So časi naklonjeni takšnim korakom? Dvomim. Kakorkoli, jaz sem to moral napisati. Veliko bolje je slediti sebi kot čredi.

Spisal, oblikoval in uredil: Boštjan Pihler, Spodnji Duplek, 16. maja 2017

Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Oznake:   radar Radar: Dostava obvestila ob objavi članka, ki vsebuje oznako.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
OK & EN
Elektrika
Elektrika Kaj prinašajo poceni kitajske fotovoltaike 2

Evropski proizvajalci fotovoltaik pomanjkljivosti v poslovni strukturi niso sposobni odpraviti ali pa za odpravo nimajo interesa, dokler...

OK & EN
Odpadki
Odpadki ARSO Kemisu izdal delno odločbo

Agencija za okolje: Kemis je objektivno odgovoren za sanacijo okoljske škode.

OK & EN
Kdo si mane roke, ko v Ljubljano priteče 69 milijonov evrov evropskega denarja 3

Gre za 135 milijonov evrov težak projekt posodobitve kanalizacijskega omrežja v Ljubljani, Medvodah in Vodicah, ki ga sofinancira EU

OK & EN
Trajnostni razvoj
Trajnostni razvoj V sredo se začne letošnji ekološki dolg človeštva

Drugega avgusta bomo izkoristili naravne vire, ki jih imamo na voljo v enem letu, in začeli ustvarjati letošnji ekološki dolg do...

OK & EN
Novice
Novice Pomisleki okoljevarstvenikov ostajajo, Magna optimistična

Arso je danes v Ljubljani izvedel javno obravnavo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za postavitev lakirnice avtomobilskega...

OK & EN
Elektrika
Elektrika V Sloveniji junija večja poraba in manjša proizvodnja elektrike

V Sloveniji smo junija porabili 1170 gigavatnih ur (GWh) električne energije, kar je odstotek več kot maja in štiri odstotke več kot...

OK & EN
Odpadki
Odpadki Na pogorišču Ekosistemov v petek spet posredovali gasilci

Člani prostovoljnih gasilskih društev Dolenja Straža in Vavta vas so vnovič posredovali na žarišču požara podjetja Ekosistemi v...