Podatki kitajskega združenja za fotovoltaiko China Photovoltaic Industry Association (CPIA) navajajo 25,9-odstotno zvišanje proizvodnje fotovoltaičnih panelov v drugem četrtletju letošnjega leta. Zadnjih pol leta so proizvedli za 34 gigavatov fotovoltaičnih panelov, proizvodne kapacitete pa so bile visoko, 85-odstotno zasedene.
Kitajske povprečne proizvodne cene so 0,10 evra na vat oziroma bolj točno 103,12 evra na kilovat. Za primerjavo, predlog za uvozne cene kitajskih panelov v EU bo od 1. januarja 2018 »samo« 0,421 evra na vat (421 evrov na kilovat), kar bi kitajskim proizvajalcem dajalo lepo razliko 317,88 evra na kilovat. Nizka poslovna marža, ki so jo analitiki pogosto omenjali na fotovoltaičnem sektorju, očitno ni prizadela kitajskih proizvajalcev, saj so znižali proizvodne stroške na raven, pri kateri jim globalna konkurenca več ne more do živega.
Na trgu so pričakovali globalno osutje povpraševanja po fotovoltaičnih modulih. Pojasnila so bila na primer takšna: proizvodne kapacitete so prevelike (kar je trivialno in povsem zgrešeno). Američani skušajo naviti uvozne dajatve podobno kot EU, vendar so, kot navaja poročilo, kapacitete kitajskih proizvajalcev zelo visoko zasedene, zato pričakujejo, da bomo priča še hitrejšemu prodoru fotovoltaik na vseh globalnih trgih. Boj za trg se je neusmiljeno še bolj razvnel, zato pričakujemo, da bo fotovoltaična proizvodnja v EU hitro prešla na visoko učinkovite tehnologije.
Povprečna učinkovitost fotovoltaičnih modulov na globalnem trgu znaša približno 16,5 odstotka, kitajski proizvajalci pa obvladujejo to, danes že klasično tehnologijo in so poleg tega znižali svoje proizvodne stroške na raven, ki je konkurenca ne more doseči zaradi več dejavnikov, med njimi sta ekonomija obsega proizvodnje ter vertikalno in horizontalno optimizirana logistika.
Pri inverterjih znaša kitajska ponudba manj kot 0,04 evra za vat in celo 0,02 evra za vat, rezultati testov njihovih proizvodov pa ne zaostajajo za večjimi ponudniki iz EU. Vse kritične komponente v kitajskih inverterjih, na primer kondenzatorji in Si-C tranzistorji so primerljivi z evropskimi. Seveda pa, ko pogledamo impresivno listo članov evropskega centra za elektroniko (European Center for Power Electronics), lahko sklenemo, da evropska ponudba Kitajcem ne bo kar tako prepustila trga, pač pa bo boj na trgu do zadnjega centa.
Mar bomo res morali počakati, da poteče veljavnost MIP (Minimum Import Prices), evropskega predpisa oziroma sporazuma o cenah uvoženih kitajskih izdelkov: panelov, fotovoltaičnih celic, polizdelkov, na primer silicija visoke čistosti? In se bo šele nato začela v večjem obsegu implementacija v Energetskem konceptu Slovenije navedenih investicijski potencialov, do 2030 nad 13 gigavatov in do 2050 nad 23 gigavatov? Ali pa bomo počakali, da evropski proizvajalci ponudijo trgu visoko učinkovite fotovoltaične sisteme, ki bodo z ekonomskega zornega kota zaradi visoke učinkovitosti konkurenčni cenenim kitajskim?
Vse kar je evropska komisija dosegla z administrativnim posegom MIP, je, da so vsi večji kitajski proizvajalci fotovoltaik izstopili iz sporazuma in zgradili proizvodnjo zunaj Kitajske, Tajvana ali Malezije. Da bi zaščitila domačo proizvodnjo, je evropska komisija za nekaj let občutno zavrla dinamiko inštalacij fotovoltaik v EU.
Zakaj so proizvajalci iz EU nekonkurenčni? Razlogov je več, vendar med njimi ni cene delovne sile. Fotovoltaična proizvodnja je povsem avtomatizirana in robotizirana tako v EU kot tudi na Kitajskem ali kjerkoli drugod. Na stroške proizvodnje pa zelo vpliva dejstvo, da v EU ni večjega obsega proizvodnje in stroškovna optimizacija ni možna, saj ni vzpostavljene horizontalne in vertikalne integracije (proizvodnja, dobavitelji, prevozni stroški, logistika). Z drugimi besedami: ni skupnega evropskega nastopa na globalnem trgu fotovoltaik. Evropski proizvajalci te pomanjkljivosti v poslovni strukturi niso sposobni odpraviti ali pa za odpravo nimajo interesa, dokler jih administrativne blokade MIP ščitijo pred konkurenti. Ker je kitajska proizvodna kapaciteta približno 80 gigavatov na leto, lahko ugotovimo, da evropski proizvajalci pri ekonomiki obsega proizvodnje ne morejo več konkurirati kitajskim.
Ekonomsko gledano pa je slika drugačna. Večina kitajske opreme za proizvodnjo fotovoltaik je evropskega porekla. Dobavitelji so predvsem iz Nemčije in Švice oziroma so globalne družbe, ki jih nadzirata nemški ali švicarski kapital. Takšne družbe neutrudno dograjujejo, večajo in izboljšujejo kitajsko proizvodnjo, ki je dosegla učinkovitost, kakršne v razmeroma majhni EU brez velikih vlaganj sredstev niso sposobni realizirati. V evropskih razvojnih inštitucijah leži velik potencial, nova generacija visoko učinkovitih fotovoltaičnih tehnoloških rešitev je že razvitih, le v proizvodnjo jih je treba preseliti, kar pa zahteva koordinacijo na ravni EU, znatne investicije in čas, recimo tri leta in več.
Darko Fius je pridruženi član Združenja za energetsko neodvisnost Slovenije (ZENS).
Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.
