»Zelo pomembno je, da se bo nova vlada zavedala, da je ministrstvo za okolje in prostor pomemben resor. Zadnjih 25 let so ga vedno dali nekomu, ki je ostal,« ugotavlja predsednik Zveze ekoloških gibanj (ZEG) Slovenije Karel Lipič.
»Tega resorja ne more ponovno dobiti Desus, ki se v zadnjih treh mandatih ni izkazal. Nikoli ni dal dobrih kadrov. Vedno je potegnil nekoga iz naftalina, nekoga brez izkušenj, znanja in volje. To je veljalo za Majcnovo, Gjerkeša in Erjavca,« nadaljuje Lipič.
Zmotno je bilo, ko so okolje priključili kmetijstvu, ugotavlja predsednik ZEG, ki je leta 1992 ustanovil Slovensko ekološko gibanje: »Ministra Židan in Bogovič se nista spoznala na okolje. To področje je enakovredno ali še bolj zahtevno od drugih. Če se ne spoznaš na odpadke in zrak, ne moreš biti minister. Ko je bil predsednik vlade Pahor, sem mu za ministra svetoval dva ali tri dobre kadre, doktorje znanosti. Šli so na pogovor, želeli so reorganizacijo in kadrovske spremembe, ker pa jim Pahor tega ni mogel zagotoviti, so mesto odklonili.«
»Nekateri, ki so na ministrstvu 20 ali 30 let, bodo še naprej uveljavljali svoj vpliv. Minister ali državni sekretar ne pomenita nič, če ni reorganizacije. Dobro poznam ljudi tam, nekateri so ovira. Pripeljati bi bilo treba mlade in neobremenjene,« nadaljuje Lipič, ki je bil tudi član sveta za trajnostni razvoj pri ministrici za okolje in prostor.
»Na ministrstvu so nekateri, ki bi jih lahko obdržali na istih mestih. So delavni. Nekateri se bojijo. Nekatere so odlagali po nadstropjih in niso mogli delati, ker so se komu zamerili. Odlaganje kadrov ni rešitev.«
»Zastarele poglede ima tudi kadrovska ekipa, ki dela na področju ravnanja z odpadki,« nadaljuje Lipič. »Težav ne bomo rešili brez reorganizacije in novega vodstva, ki bo želelo spremembe. Potrebni so premiki v zakonodaji in tudi pri delu okoljskih inšpekcijskih služb, ki so podhranjene. Inšpektorjev je 50 ali 60, potrebovali bi jih še enkrat toliko.«
Kje bi jih lahko dobili? »Premestiti bi jih morali iz drugih inšpekcijskih služb. Na uradu za kemikalije imamo več kadrov, ki bi jih lahko hitro usposobili za delo v okoljskem inšpektoratu. Samo izgovori so, da se ne da in, da ni politične volje.«
Predvsem pa bi morali zaposleni na ministrstvu več hoditi v podjetja, na teren in se tam neposredno seznaniti s težavami, poudarja Lipič: »Noben problem se ne bo rešil v pisarni, še posebej, če imajo ljudje v glavah vzorce izpred desetih, dvajsetih ali več let.«
Kako ocenjuje dosedanje ministre? »S pozitivno oceno, recimo dobro trojko, bi ocenil ministra Pavleta Gantarja. Ni bil idealen, a je imel je odnos do okolja. Po njem pa je bila bolj ali manj katastrofa. Krivulja je šla ves čas navzdol. Najnižje pa smo zdaj. Računsko sodišče bi moralo biti bolj dejavno in tudi v tem mandatu komu pokazati rdeči karton.«
Lipič, ki je tudi podpredsednik strokovnega sveta pri Slovenskih državnih gozdovih, pričakuje več koordinacije med ministrstvi: »Ne more delovati vsako ministrstvo zase. Nobenega okoljskega problema ne moremo rešiti brez povezovanja ministrstev za okolje, kmetijstvo, infrastrukturo in zdravje. Premalo je imeti državnega sekretarja za krožno gospodarstvo, ki si izmišljuje dogodke, če ni končnih učinkov.«
Na katerih področjih okoljskega ministrstva je največ problemov? »Področje ravnanja z odpadki je povsem zanemarjeno. Zakonodaja se je sprejemala, vendar se je na terenu zgodilo bolj malo.«
Dobili pa smo pet ali šest sodobnih centrov za mehansko-biološko obdelavo odpadkov, zelo se je povečalo število podjetij, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, naučili smo se ločevati odpadke, ustanovljeno je bilo 14 centrov ponovne uporabe.
Do zastojev je prišlo pri postavitvi naprav za termično obdelavo odpadkov: »Konceptu je nasprotovala skupina nevladnih organizacij. S projektom Zero Waste so povzročili, da Ljubljana nima termične obdelave odpadkov, povzročili so zastoje v Trbovljah in še kje. Praks iz Italije ne moremo prenašati v Slovenijo.«
Nastala pa so močna podjetja, javna in zasebna, ki se ukvarjajo z odpadki. Pristali smo pri šestih regijskih centrih za ravnanje z odpadki: »Ko smo dobili vse vzvode, da bi lahko postavili obrat za termično obdelavo odpadkov v Ljubljani ali v Mariboru, so se pojavile civilne pobude, ki so medijsko prevladale, politiki in ljudje na ministrstvu so se ustrašili in niso naredili nič oziroma so onemogočili dosego političnega dogovora za gradnjo takega objekta.«
»Že pred dvema letoma smo opozarjali, da bo prišlo do takšnih problemov, a me je direktor Snage Ljubljana skoraj fizično vrgel iz pisarne,« potarna Lipič in dodaja: »Zdaj pa vlada popolna zmeda in ne vemo, kam s plastičnimi odpadki.«
V okoljski resor sodi tudi urad za jedrsko varnost, kjer so zastoji pri gradnji odlagališča za srednje in nizko radioaktivne odpadke. Tudi pri nevarnih odpadkih zadeve niso rešene. Delno je rešeno le pri gradbenih odpadkov, našteva predsednik ZEG.
Drugo nerešeno področje je zrak. »Onesnažen zrak povzroči na leto 1.500 prezgodnjih smrti. Povzročitelja sta zlasti promet in male kurilne naprave,« nadaljuje Lipič, ki je tudi član posvetovalnega telesa pri varuhinji človekovih pravic.
»Zdajšnja dimnikarska zakonodaja ni rešila težav s trdimi delci. Pripraviti bo treba novelo zakona o dimnikarskih storitvah. Sodelovati bosta morali ministrstvi za zdravje in okolje. Namesto desetih inšpektorjev s zdaj trije ali štirje, kar je premalo za nadzor 500 tisoč dimnih naprav.«
Za ZEG so problematična tudi sevanja. Treba bo sprejeti novo uredbo, v kateri bodo upoštevane prakse Nemčije, skandinavskih držav in drugih. Pri jedrski elektrarni je za Lipiča sporna razširitev letališča v Cerkljah: »Nikjer v Evropi ni vojaško letališče tako blizu jedrske elektrarne.«
Nekoliko bolje je pri vodah. »Premiki so bili narejeni pri urejanju čistilnih naprav in kanalizaciji. Pri pitni vodi pa ni dokončan vodovod v Pomurju.« Poleg tega bo moralo kmetijsko ministrstvo posredovati pri kmetih zaradi gnojenja na vodovarstvenih območjih.
Kako pa bi lahko pospešili postopke pri pridobivanju okoljevarstvenih dovoljenj? Potrebno je troje. »Potrebujemo poštene in strokovno podkovane nevladne organizacije, ki imajo status društva v javnem interesu,« je prepričan Lipič, ki je bil z ZEG vključen kot stranski udeleženec v okoli 25 postopkov, od katerih jih je bilo »pozitivno rešenih« vsaj dvajset.
Drugič. »Poštena in neodvisna mora biti tudi stroka, ki opravlja presoje. Naročnik hoče imeti poročila, kjer piše, da je vse v mejah normale. Marsikaj se mu prilagodi in zato šele v nevladnem sektorju ali civilnih iniciativah ugotavljamo dejansko stanje. To se je pokazalo v Magni in drugih primerih.«
In tretjič. »Arso mora hitreje reagirati in izdajati dokumente, na katere se včasih čaka eno leto ali dve. Bil sem na več zaslišanjih. Predstavniki Arsa so bili na vseh korektni, vprašanje pa je, kaj je upoštevano v končnem dokumentu. V postopkih, kjer smo bili stranski udeleženec, so večino naših pripomb glede komunale in odpadkov upoštevali, ne pa pri sevanjih.«
Kakšne so možne rešitve? »Pri dokazovanju nastajajo veliki stroški, včasih bi z dialogom lažje kaj dosegli. Potrebno bi bilo predhodno soočenje, in ne šele soočenje na Arsu, ki podaljša postopek za več mesecev. Civilne iniciative bi se morale obrniti na nas, ki imamo status društva v javnem interesu.«
Kaj pa lahko naredi ministrstvo? »Materialno bi morali podpreti okoljske mediacije. Z zelenimi mediacijami bi lahko rešili več kot polovico težav,« končuje Lipič, ki je bil pri varstvu okolja dejaven že v 70. letih v takratnih klubih OZN.
