Komisija je jeseni 2014 odobrila nabor ukrepov, ki ga je pripravila Velika Britanija, da bi investitorjem olajšala izvedbo investicije v novo jedrsko elektrarno na Hinkley Pointu na jugozahodu Anglije. Ta je med drugim predvideval poroštvo, obljubo kompenzacije v primeru predčasnega zaprtja elektrarne in nekatere druge podporne mehanizme.
V Bruslju so presodili, da je državna pomoč skladna s pravili notranjega trga, da je tveganje za konkurenco na trgu omejeno in da pozitivni učinki izgradnje elektrarne odtehtajo za negativne. V Londonu namreč računajo, da bo nova elektrarna zagotovila varnost oskrbe v luči dejstva, da bo večina obstoječih nukleark na Otoku pred letom 2023 morala zaradi zastarelosti prenehati delovati.
Avstrija je na Splošnem sodišču, enem od dveh sodnih teles v okviru Sodišča EU, leta 2015 zahtevala razveljavitev te odločitve. Takratna vlada pod vodstvom kanclerja Wernerja Faymanna je trdila, da državna pomoč za nove zmogljivosti na področju jedrske energije ni v javnem interesu, prav tako naj bi šlo za izkrivljanje tržne konkurence.
Avstrijo, kjer so volivci leta 1978 na referendumu zavrnili jedrsko energijo in je vse od takrat njena glasna nasprotnica, so na sodišču podprli Luksemburg in nekatere okoljske organizacije, na drugi strani pa so v bran komisiji stopile Češka, Francija, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in seveda Velika Britanija.
Sodišče je v danes objavljeni razsodbi med drugim ocenilo, da Evropska komisija ni delovala zmotno, ko je kljub drugačnemu mnenju nekaterih članic unije ocenila, da lahko Velika Britanija razvoj jedrske energije opredeli kot cilj v javnem interesu. Iz pogodbe o delovanju EU po oceni sodišča tudi izhaja, da ima vsaka članica pravico, da sama določi svojo energetsko mešanico, zavrnilo pa je tudi nekatere druge izražene pomisleke Avstrije glede učinka na konkurenco.
Projekt, imenovan Hinkley Point C, sicer nikakor ni brez težav. Stal bo vsaj 19,6 milijarde funtov oz. več kot 22 milijard evrov, s čimer bo vsaj za 1,5 milijarde funtov presegel predviden proračun. Njegova gradnja naj bi se tudi zavlekla za več kot leto dni. Elektriko pa naj bi začela proizvajati leta 2025, njena predvidena življenjska doba je 60 let.
Francoski energetski velikan EDF bo financiral okoli dve tretjini projekta v okviru francosko-kitajskega konzorcija, kjer je kitajski partner korporacija China General Nuclear Power.
Gradnja jedrske elektrarne je na veliko nasprotovanje naletela tudi doma. Nacionalna revizijska komisija je tako lani objavila, da je vlada s projektom potrošnike vpletla v tvegan in drag projekt z nejasnimi strateškimi in gospodarskimi koristmi. Okoljevarstveniki pa so vlado pozivali, naj se namesto tega raje osredotoči na obnovljive vire.
Avstrija pa v nasprotovanju jedrski energiji ni aktivna samo v tem primeru. Ves čas namreč aktivno nasprotuje projektom v svoji soseščini, med drugim nuklearki Paks na Madžarskem in pa tudi načrtom za novi blok jedrske elektrarne v Krškem.
Tokratna odločitev, na katero se lahko Avstrija še pritoži na višji instanci Sodišča EU, je v tej luči tako lahko pomembna.
