V podjetju Tax-Fin-Lex razvijajo spletno platformo EcoLex Life, ki vključuje vrsto okoljskih informacij in orodij. Kaj platforma prinaša, je razložila direktorica podjetja Tax-Fin-Lex Zlata Tavčar.
Platforma je sestavljena iz štirih delov. Kateri so že v uporabi, katere pa še pripravljate?
Platforma EcoLex Life bo zagotovila štiri dele: eko kliping, dostop do okoljske zakonodaje, orodje za oceno tveganj in okoljski vodič. Narejena sta prva dva dela. Zdaj pripravljamo orodje za oceno tveganj, ki ga bomo združili z okoljskim vodičem, ker sta ta dva dela zelo povezana.
Kako poteka izdelava zadnjih dveh delov platforme?
Pripravljamo defnicijo profila. Direktiva o okoljski odgovornosti opredeljuje, kdo je lahko povzročitelj okoljske škode. Podjetja bomo opredelili tako, da se bo vsak, ki lahko povzroči okoljsko škodo, znašel v sistemu, na primer kemična industrija, večji onesnaževalci oziroma naprave IED, podjetja za ravnanje z odpadki in drugi. Oblikovanje profila je zahtevno, največji izziv pri tem je, da ne zaidemo preveč v podrobnosti.
Čemu bodo služili profili?
Profili so osnova, na kateri bomo naredili orodje za oceno tveganj. Primer: podjetje iz kemične industrije bo s sodelovanjem izvedelo, da mora rešiti težave z odlaganjem kemičnih odpadkov, s tem povezano z varovanje tal in vode in podobno. Drugi profili pa bodo imeli druge točke. Potem bomo sestavili vprašalnik. V ozadju bo aplikacija z varnostnimi faktorji. Vsak uporabnik bo tako dobil svojo oceno tveganja za okoljsko škodo.
Kdo bo lahko uporabljal orodje in kako?
Ključno je, da orodje ne bo preveč zapleteno in ga bo lahko uporabil tudi tisti, ki nima pravnega znanja. Na primer vulkanizer. Najprej bo zapisal, da deluje v gumarski industriji. Potem bo navedel lokacijo. Če je na primer na območju Nature 2000, je njegovo tveganje nekoliko večje. Sledi vprašanje, ali je urejen odvoz gum, in možni odgovori: da, ne, ne vem. Če bo odgovor da, bo orodje povedalo, katera zakonodaja ureja njegovo delo. Naslednje vprašanje bo, kako je odvoz urejen.
Vprašanja bodo preprosta, pri odgovorih ne bo treba poznati na primer kemijskih podrobnosti. Čez vprašalnik se bo lahko sprehodil tudi laik, v ozadju pa bo aplikacija, ki mu bo povedala: 'Vaše okoljsko tveganje je majhno/srednje/veliko.' Morda pa bomo tveganje ocenili v odstotkih. Uporabnik se bo potem lahko vrnil na vprašalnik in izvedel, kaj mora popraviti.
Poudarjate, da bo končni rezultat preprost, a izdelava orodja se zdi zapletena.
Saj tudi je. Najprej je treba ugotoviti, v katero dejavnost sodi uporabnik in v okviru te dejavnosti oceniti okoljsko tveganje. Drugače ne gre. Kemična industrija ima drugačne dejavnike tveganja kot prevoznik goriva. Naša naloga je, da zelo kompleksne elemente poslovanja spremenimo v preprost vprašalnik in bo lahko vsak preveril svoje okoljsko tveganje. Tisti, ki bo na vsa vprašanja odgovoril 'ne vem', se bo naučil vsaj to, da mora razmišljati o okoljskem tveganju. Že to je dovolj. Naloga projekta je ozaveščanje.
Ali že kje obstajajo takšna orodja?
Tega nima nobeden v Evropi. Če nam projekt uspe, bomo naredili veliko delo.
Pravite, da je naloga projekta ozaveščanje. Mar ne gre bolj za obveščanje kot za ozaveščanje?
Ne. Veliki obrati, ki lahko povzročijo okoljsko škodo, morajo pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. Da ga dobijo, morajo imeti urejene vse točke iz našega vprašalnika. Naša anketa pa je pokazala, da v majhnih in srednje velikih podjetjih ne poznajo zakonodaje in ne potrebujejo dovoljenj. Morajo pa imeti urejene vsaj preventivne ukrepe, da ne bi povzročili okoljske škode. Na tem je poudarek našega projekta, vprašalnika in orodja za oceno tveganja.
Je vaše orodje potemtakem nekakšna preslikava postopkov za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja na majhna in srednja podjetja, ki takšnega dovoljenja ne potrebujejo?
Mogoče res. Ampak na res zelo laičen način. Mogoče bo kdo ob uporabi orodja pomislil, da bi bilo dobro imeti okoljevarstveno dovoljenje, čeprav ga formalno ne potrebuje.
Zakaj bi na primer vulkanizer uporabil vaše orodje?
Na eni strani je splošna ozaveščenost, na katero pa ne moremo preveč računati. Po drugi strani bi moral biti sistem predpisov takšen, da bi sankcioniral tistega, ki nečesa nima. Povzročanje okoljske škode na način, kot ga predvideva direktiva o okoljski odgovornosti, govori ravno o tem. Vanjo je jasno vgrajeno določilo, da onesnaževalec plača. V Sloveniji je bilo izmerjeno, da je zavedanje tega praktično enako nič. Zato smo dobili ta projekt.
Lahko podrobneje opišete še četrti del projekta, okoljski vodič?
Uporabnik, ki bo izpolnil opisani vprašalnik, bo dobil odgovore, v katerih bodo navedeni predpisi, ki urejajo konkretno področje. Uporabnik bo lahko pregledal predpise, zakonodaja bo ažurirana, dodana pa bodo podrobnejša tolmačenja, da se bo uporabnik znašel med številnimi predpisi. Včasih nekomu ni preprosto prebrati pet strani dolgo uredbo. Cilj je, da bo tudi ta del čim bolj preprost. Narejen bo na način gamifikacije, igrivo in s slikami kjer bo le mogoče. Naš cilj je, da bo na koncu tudi popoln laik vedel, kaj dela. Da ne bo obupal nad številom predpisov, v katerih se ne znajde. Vedno je velik izziv poenostavljati zapletene stvari. Mislim, da bomo to zagotovo rešili.
Kako ste lahko prepričani, da vam bo uspelo?
Specializirani smo za ustvarjanje prijazne uporabniške izkušnje. To smo dokazali na portalu Tax-Fin-Lex, ki omogoča, da ljudje zakonodajo preberejo in razumejo. Ta del zgodbe bomo prenesli na portal EcoLex Life. Moramo pa ga nadgraditi. Naš cilj je, da preprost uporabnik ve, kaj je izpolnil, na koncu pa dobi odgovor: 'Vaše tveganje je veliko zaradi tega in tega, tole še uredite…' V tem orodju se bo našel vsak.
Nekje sem prebral, da je okoljska zakonodaja najbolj obsežen del evropskega pravnega reda. Ali to drži?
Drži. Nimamo še podatka, koliko predpisov s tega področja velja. Poleg naših so tudi evropski predpisi, po nekateri oceni je okoli 700 predpisov, a ne morem jamčiti, da je številka pravilna. Res je zapleteno. Zato imamo v projektu dve nalogi. Prvič, spremljanje in ažuriranje zakonodaje. In drugič, interpretiranje, kar je veliko bolj zahtevno. Ena od nalog projekta pa je tudi, da predlagamo ministrstvu kakšno spremembo. Veliko ugotavljamo že zdaj, ko smo sredi projekta.
Kaj lahko dobi uporabnik od okoljske zakonodaje že zdaj, ko delujeta prvi in drugi del platforme?
Dobi lahko vse v Sloveniji veljavne predpise v zadnjem stanju čistopisa. Ob vsaki spremembi dobi zadnje stanje čistopisa in tudi obvestilo o spremembi. Dobi tudi dostop do evropske zakonodaje, ki vključuje vse direktive in uredbe, ki so povezane z okoljevarstveno problematiko. Dobi tudi dostop do sodne prakse. Mislim, da je to okoli 2000 predpisov.
Komu je namenjen ta del vaše storitve?
Vsakomur, ki potrebuje dostop do okoljske zakonodaje. Na portalu EcoLex Life se lahko brezplačno registrira in dobi celoten dostop do zakonodaje, vsak ponedeljek pa prejme po elektronski pošti celoten pregled sprememb.
Toda vulkanizerju ni treba spremljati vseh 700 predpisov…
Saj mu ni treba. Z iskalnikom po našel predpis, ki se tiče njegove dejavnosti. Problem je drugje, v interpretaciji. Še pravniki ne znajo vsega, ker so predpisi prepleteni in povezani. Vulkanizer potrebuje interpretacijo v smislu napotil: 'pazi na vodo', 'pojdi tja'. V okoljskem vodiču bomo uporabnike napotili, kaj naj pregledajo in na kaj naj bodo pozorni.
Mar ne prevzemate tudi odgovornost? Če bo vaša interpretacija napačna, bo lahko kdo utrpel škodo.
Ja, to je velik izziv. Zato bomo interpretacijo povezali z zakonodajo, ki je temelj in pri tem ne moremo zgrešiti. Aplikacija pa ne more opraviti svetovanja, kakršnega dobiš pri odvetniku. Daje le osnovo za razmišljanje, za zavedanje uporabnika, da lahko njegova dejavnost povzroči okoljsko škodo. Pri tem se bo ustvarila vrsta novih poklicev, na primer okoljski svetovalci in okoljski menedžerji. To področje dobiva široko dimenzijo.
Kaj se bo s projektom dogajalo v prihodnjih mesecih?
Projekt je na polovici. Naredili smo prvi dve aplikaciji, zakonodajo in kliping, zdaj delamo drugi dve. Leta 2019 ju bomo razvijali, pripravili pa bomo tudi posebne delavnice. Predvidoma bomo z njimi začeli februarja ali marca, na njih pa bomo udeležencem pokazali, kako se prebijejo čez vprašalnike, kaj lahko dobijo, predvsem pa bomo dobili povratno informacijo in izvedeli, če v podjetjih potrebujejo še kaj. Organizirali bomo tudi mednarodno konferenco, na kateri bomo predstavili tuje prakse.
Za zaključek pa tole: projekt smo dobili tudi zato, ker v EU ni bil prijavljen noben primer okoljske škode v Sloveniji. To pa še ne pomeni, da okoljske škode ni bilo.
