Razogljičenje energetskega sektorja je velik izziv za sedanjo generacijo strokovnjakov v tej panogi. Fosilna goriva nadomeščajo obnovljivi viri, ki imajo drugačne značilnosti in vplivajo na delovanje elektroenergetskega sistema, kot ga poznamo in ki je bil uveljavljen zadnjih sto let. Potrebne so številne spremembe, ki zahtevajo natančna tehnična pravila: tehnične standarde, smernice in zakonsko regulirana normativna določila na področjih, ki so vezana na varnost naprav in stalnost energetske oskrbe. Skupek takšnih tehničnih pravil imenujemo tehnična regulativa. Za varen prehod v brezogljično družbo potrebujemo urejeno tehnično regulativo, ki bo omogočila gradnjo, obratovanje in vzdrževanje vseh naprav v energetiki.
Dobra tehnična regulativa je odločilna za prehod v nizkoogljično energetiko. V Sloveniji, žal, še ni primerno razvita, soglašajo naši sogovorniki. Kaj je treba narediti, da bodo elektrotehniška pravila pripravljena kakovostno in jih bomo začeli pravočasno uporabljati, so pojasnili profesor Ferdinand Gubina v imenu Elektrotehniške zveze Slovenije, profesor Maks Babuder v imenu Elektroinštituta Milana Vidmarja in Krešimir Bakič iz družbe ELES v imenu mednarodne organizacije elektroenergetikov CIGRE s sedežem v Parizu.
Pobudo za pogovor je dal Bakič, ki je pogovor tudi organiziral. »Brez regulative, jasno zapisane v slovenščini, bomo energetski prehod zelo težko izpeljali. Za pripravo tehničnih pravil pa potrebujemo strokovnjake in financiranje. Skratka, potrebujemo več resnosti, več sredstev in več organiziranosti.«
Zasebni investitorji ne zadoščajo
Glavna sporočila sogovornikov smo strnili v nekaj točk.
● »Država se mora gradnje obnovljivih virov lotiti resno in mnogo bolj intenzivno kot doslej. Zasebni investitorji niso dovolj. Potrebujemo petkrat več instalirane moči sončnih elektrarn od zdajšnje iz konvencionalnih virov, če hočemo doseči energetske cilje, postavljene za leto 2030, gradimo pa izjemno malo,« je jasen Gubina. In odločen: »Vsa nova tehnologija mora biti zajeta v predpisih in smernicah.« To pa ne velja samo za elektroenergetske naprave, urejene predpise zahteva tudi nova informacijska tehnologija naprednih omrežij, ki mora biti kompatibilna in je pogoj za brezhibno delovanje celotnega omrežja.
● »Politika mora resno vzeti tudi tehnično-tehnološki izziv energetskega prehoda,« nadaljuje Gubina. Kaj to pomeni? V tehnično regulativo v energetiki je treba vlagati veliko več sredstev, poudarjajo vsi trije sogovorniki.
● Izdelati je treba tehnične predpise za uporabo obnovljivih virov energije, predlaga Gubina, Babuder pa pojasnjuje: »Obnovljiv vir je treba sprojektirati, potem pa dobiti soglasje, kam in kako naj bo priključen. Vse to mora biti jasno zapisano, izvedeno pa mora biti na podlagi postopka, ki ima osnove v tehnični regulativi. Pogoji morajo biti tehnično in sistemsko natančno opisani. Pri tem moramo upoštevati, da v porabniško okolje uvajamo nove, aktivne dele, kot so viri manjše moči in hranilniki in ki bodo večinoma priključeni na instalacije v stavbah. Za vsaj 80 odstotkov instalacij, večinoma starih, ki tako postajajo aktivni del širšega omrežja, pa nimamo vpogleda o njihovem stanju, največkrat tudi nikakršne dokumentacije in niso bile tehnično pregledane.«
● Izdelavo elektrotehničnih standardov bi bilo treba reorganizirati in standardizaciji nameniti več sredstev. Ti standardi so temelj tehnične regulative. Slovenski inštitut za standardizacijo (SIST) je pristojen za vse standarde, a je kadrovsko in finančno podhranjen. V večini držav, regij in tudi globalno pa so elektrotehnični standardi ločeni od drugih standardov (VDE, CENELEC, IEC). Navsezadnje se je pred več kot stoletjem začela elektrifikacija z ustanovitvijo Mednarodne elektrotehnične komisije (IEC). Komisija je na začetku izdajala priporočila, ki so pozneje postala standardi. Tudi v Sloveniji bi bilo treba premisliti o novi rešitvi, ki bi pospešila elektrotehnično standardizacijo, in jo izvajati s specializiranimi kadri, predlaga Bakič. Takšno ločitev bi morali zapisati tudi v energetskem zakonu, dodaja Babuder: »Kaj je treba narediti in do kdaj, mora biti zapisano v nacionalnih dokumentih. Ureditev standardov mora biti omenjena tudi v nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu.«
● K sodelovanju bi lahko pritegnili Elektroinštitut Milana Vidmarja, ki je že 70 let steber slovenske elektroenergetske stroke, predlaga Bakič. Njegovi inženirji bi lahko strokovno vodili priprave elektroenergetske regulative, predvsem standardov in pravilnikov. Sodelovali pa bi tudi strokovnjaki iz drugih zainteresiranih podjetij. Morda bi tam zasnovali nekaj podobnega, kot je nemški VDE. Tako pripravljene predpise bi potem pravno oblikovali pravniki. Če hočemo opraviti učinkovit energetski prehod, potrebujemo organizacijo, ki bo ločena od SIST.
● Standardi morajo biti zapisani v slovenščini, ker jih potrebujejo projektanti, izvajalci, vzdrževalci, inšpektorji in drugi. »Od obrtnika ne moremo zahtevati, da bo razumel standarde v angleščini,« pravi Bakič. Standarde bodo uporabljali tudi nestrokovnjaki. »Vedeti morate, kaj je treba narediti, da se zagotovi kakovost in predvsem varnost ljudi,« dodaja Gubina. In pojasnjuje: »Nekdo postavi na hiši sončne celice. Jutri bo potreboval še baterijo. Kam naj jo postavi? V garažo? Lahko se vname in hiša zgori. Kakšna naj bo balkonska sončna elektrarna? O tem ni nobenega predpisa, o tem nihče ne govori. Brez pravilnika pa ni varnosti.« Če predpisi niso primerno pripravljeni, lahko pride tudi do žrtev in škode, soglašajo vsi sogovorniki.
Zavarovalnice, Agencija za energijo in inšpekcija
Sogovorniki dodajajo še tri skupine deležnikov, ki potrebujejo kakovostno elektrotehniško regulativo.
1. Zavarovalnice. Jasna elektrotehniška pravila so v veliko pomoč pri pripravi zavarovalnih polic in ugotavljanju vzrokov za nastanek škode, predvsem pa pri njenem preprečevanju.
2. Agencija za energijo. Razlogov, da v agenciji potrebujejo takšno regulativo, je več. Med drugim pri svojem delu izdajo vsakemu obnovljivemu viru certifikat, predpisi pa morajo v ta namen podrobneje določiti tehnične pogoje.
3. Inšpekcija. Urejena morata biti tudi nadzor nad napravami pri njihovi gradnji in inšpekcija, ki bo nadzirala postopek zamenjave energentov. Inšpekcija pa brez jasno napisanih pravil ne more delovati.
Kaj urejajo elektrotehniški predpisi
Katera področja delovanja ureja elektrotehniška regulativa? Naštejmo nekatera: avdio- in videooprema, večpredstavni sistemi, električna vozila, delo pod napetostjo, alarmi, elektrotehniška dokumentacija, električne inštalacije in pribor, energetski transformatorji, zaščita opreme, varovalke, funkcionalnost gospodinjskih aparatov, informacijska tehnologija, izolatorji, mobilne komunikacije, nadzemni vodi in vodniki, fotonapetostni sistemi, stikalni in krmilni aparati, zaščita pred delovanjem strele, varnost električnih aparatov za gospodinjstvo, železniške električne naprave in ne nazadnje je nujna tudi slovenska terminologija.
Več resnosti, sredstev in organiziranosti
»Energetska tranzicija prinaša vrsto izzivov, ki jih lahko rešimo le z jasno napisanimi pravili,« končuje Babuder. »Brez jasnih tehničnih pravil, zapisanih v slovenščini, bomo energetski prehod zelo težko izpeljali. Za pripravo tehničnih pravil pa potrebujemo strokovnjake. Pri obsežni zamenjavi energetskih virov je nujno tudi financiranje: v napredne tehnologije proizvodnje elektrike, prenosa do odjemalcev in za shranjevanje elektrike zaradi nihajnosti obnovljivih virov. Skratka, potrebujemo več resnosti, več sredstev in več organiziranosti,« povzema Bakič.
