V zadnjih letih so posledice globalnega segrevanja in hitrega zmanjševanja naravne raznovrstnosti postale tako očitne, da se je tema preselila s strani, ki so namenjene okolju in znanosti, na naslovnice časopisov ter se hkrati znašla v središču notranjih in mednarodnih politik. Mednarodni finančni sistem lahko odigra osrednjo pozitivno vlogo v bitki s podnebnimi spremembami, če bodo zakonodajalci z ene strani in povpraševanje končnih vlagateljev z druge dosledno prevzeli svoj del odgovornosti.
Eksternalije gospodarskih dejavnosti
V jedru trajnostnega gospodarskega razvoja in finančnega sistema je vprašanje eksternalij gospodarskih aktivnosti. Pridobitna dejavnost se izvaja z namenom, da lastnikom ustvari dobiček. Pri tem lahko nastajajo stranski učinki, ki niso zajeti v finančnih izkazih podjetja. Ti so lahko pozitivni ali negativni. Najočitnejši primer negativnih eksternalij sta onesnaževanje okolja in škoda, ki jo onesnaževanje povzroča. Lastnik podjetja lahko finančne stroške onesnaževanja prevali na okoliško (ali širše) prebivalstvo ali davkoplačevalce, če mu okoljska zakonodaja tega ne prepreči. Zakonodajalec ima na voljo zakonske prepovedi, omejitve, okoljske davke in tržne mehanizme, na primer trgovanje z izpusti ogljikovega dioksida. Namen naštetih ukrepov je bodisi prepovedati negativne eksternalije bodisi prevaliti njihov strošek na povzročitelja.
Fiduciarna odgovornost upravljavcev skladov
Evropska unija se je s podpisom pariškega podnebnega sporazuma in Agende 2030 Združenih narodov za trajnostni razvoj zavezala, da bo njeno gospodarstvo prispevalo k trajnostnemu razvoju in bitki proti globalnemu segrevanju. Doseganje podnebnih ciljev, navedenih v pariškem sporazumu (1), bo po ocenah zahtevalo dodatnih 180 milijard evrov vlaganj na leto. (2) Jasno je, da vlade držav članic iz javnih sredstev ne morejo tega financirati same. Večji del vsote bo moral priti iz zasebnega sektorja. Rečeno drugače, s sistemskimi ukrepi bo morala EU preusmeriti naložbe institucionalnih vlagateljev in prihranke zasebnih varčevalcev, ki znašajo prek sto bilijonov evrov, v naložbe, ki prispevajo k doseganju trajnostnih ciljev.
V zadnjih letih se je predvsem v zahodni Evropi močno povečala okoljska in družbena ozaveščenost vlagateljev. V preteklosti je tako med malimi kot tudi med institucionalnimi vlagatelji obstajal predsodek, da vključitev okoljskih in družbenih meril v proces investicijskega odločanja zmanjša donos naložb. Številne meta analize (3) in študije so to negativno percepcijo ovrgle. Že logika integracije dodatnih trajnostnih meril v investicijski proces pomaga razumeti, zakaj.
Trajnostna merila, s splošno uporabljeno angleško kratico ESG, sestojijo iz okoljskih (environment), družbenih (social) in upravljavskih (governance) meril.
Okoljska tveganja, zakonodajna tveganja, tveganje stavk, negativne publicitete in organiziranih potrošniških kampanj pa seveda tveganja slabih upravljavskih praks v podjetjih negativno vplivajo na finančni rezultat poslovanja oziroma na razmerje med pričakovanim donosom in tveganjem. Z njihovim sistematskim upravljanjem podjetja zmanjšajo verjetnost redkih, a za poslovni izid močno negativnih dogodkov.
Z bistveno spremembo pogojev poslovanja se srečujejo podjetja, ki morajo zaradi velike količine izpustov ogljikovega dioksida dokupovati emisijske kupone, ki pomenijo pravico do izpusta toplogrednih plinov v ozračje. Cena kuponov je v zadnjih treh letih zrasla skoraj za štirikratnik. Posledično so se močno povišali stroški poslovanja za podjetja z velikimi toplogrednimi izpusti oziroma se povišujeta strošek prepočasnega prilagajanja novim zakonodajnim zahtevam in strošek prepočasnega uvajanja do okolja prijaznejših tehnologij. To pa je namen mehanizma emisijskih kuponov. Za nekatere igralce na trgu to sicer lahko pomeni tudi nov vir prihodkov, na primer za proizvajalce električnih avtomobilov. Ti v nekaterih jurisdikcijah, kot je kalifornijska, za milijardne zneske dolarjev prodajajo presežne dobropise nad zahtevanimi kvotami prodanih avtomobilov z ničelnimi izpusti glede na celotno prodajo avtomobilov. Kupci so klasični proizvajalci avtomobilov, ki sicer tudi uvajajo električne avtomobile, vendar teh kvot ne dosegajo. Takšni mehanizmi na eni strani pospešujejo uvajanje čistejših tehnologij, na drugi pa vodijo do možnega »kupovanja odpustkov«, kar na trgu še vedno ohranja za okolje škodljive tehnologije oziroma povzroča tudi nove anomalije na trgu.
Pomembna je tudi vključitev zadosti dolgega časovnega horizonta v procese odločanja o naložbah. Negativni vplivi na okolje in s tem povezani stroški se lahko pokažejo šele čez čas in povzročijo, da se sprva ugodna naložba spremeni v nedobičkonosno. To velja tudi za celotno strategijo podjetja. Podjetja morajo preoblikovati svoje poslovne modele in strategijo ter vanjo aktivno vključiti tudi trajnostne cilje, sicer tvegajo, da ne bodo več zanimiva za vlagatelje in se ne bodo uvrstila v naložbeni izbor upravljavcev skladov. Preobrazba je potrebna tudi zato, da ne bodo izpadla iz nabavnih verig družb, ki so se zavezale k zasledovanju konkretnih podnebnih in družbenih ciljev, oziroma da bodo po njihovih izdelkih povpraševali tudi vse bolj trajnostno ozaveščeni porabniki.
Posledice globalnega segrevanja znotraj finančne industrije najbolj neposredno občuti panoga (po)zavarovalništva. Naravne katastrofe neposredno bremenijo njene finančne izkaze. Zgovoren je podatek, da se je med letoma 1980 in 2015 v ZDA letno zgodilo v povprečju pet naravnih nesreč, katerih škoda je presegala milijardo dolarjev, merjeno v današnjih cenah. Med letoma 2016 in 2018 je bilo povprečno kar 15 takšnih dogodkov na leto. Zavarovalniškemu sektorju je posledično v neposrednem interesu, da okoljska tveganja vključi v procese upravljanja svojih obveznosti in hkrati tudi v investicijske procese na aktivni strani bilance.
Vključitev trajnostnih meril kot enega pomembnih gradnikov pri naložbeni presoji je zato del fiduciarne odgovornosti upravljavcev skladov. V nasprotnem primeru bi namreč iz naložbene presoje izpustili pomembna tveganja ali priložnosti, ki vplivajo na strateški položaj izdajateljev vrednostnih papirjev in njihove finančne rezultate.
Za pravo presojo so potrebni tudi ustrezna in primerljiva razkritja izdajateljev ter nepristransko ocenjevanje okoljskih in družbenih vplivov posameznih podjetij skupaj s celotno dobavno verigo in indeksov, ki jih skladno z njihovimi trajnostnimi praksami razvrščajo, da imajo tako vlagatelji kot porabniki možnost sprejemati obveščene odločitve.
Dodatno, postopen prehod institucionalnih vlagateljev na zelene primerjalne indekse vrednostnih papirjev pomeni, da se bo tudi med pasivnimi vlagatelji manjšalo povpraševanje po delnicah in obveznicah podjetij s slabšo oceno trajnosti. Manjše povpraševanje pa neposredno vpliva na nižjo ceno vrednostnih papirjev oziroma na višje stroške financiranja takšnih podjetij.
Zakonodajne spremembe
Obstajajo številne metodologije vključevanja okoljskih in družbenih dejavnikov v proces investicijskega odločanja. Poleg tega je koncept okoljske in družbene odgovornosti zelo splošen pojem. Kombinacija obojega lahko povzroči, da se investicijski skladi etiketirajo kot okoljsko odgovorni izključno v piarovske in trženjske namene. Govorimo o tako imenovanem zelenem zavajanju oziroma greenwashingu. Posledica nedodelanosti, kaj in kako se šteje za zelen investicijski produkt, je zmeda na trgu oziroma med vlagatelji. To pomeni eno največjih ovir za rast povpraševanja končnih zasebnih vlagateljev.
Evropska komisija je zato lani predstavila Akcijski načrt za financiranje trajnostne rasti. Cilji načrta so:
● postavitev jasnega in podrobnega vseevropskega poimenovanja in sistema klasifikacije za trajnostne aktivnosti v finančnem sektorju. To bo ustvarilo skupni jezik za vse akterje v finančnem sistemu EU;
● ustvariti certifikate EU za zelene finančne produkte. To bo omogočilo vlagateljem preprosto prepoznavanje investicijskih produktov, ki so skladni z zelenimi in nizkoogljičnimi merili;
● postavitev meril za razjasnitev fiduciarne dolžnosti upravljavcev premoženja in institucionalnih vlagateljev, povezanih s trajnostnim razvojem;
● povečati preglednost trajnostnih politik podjetij. Komisija bo vzela pod drobnogled in ovrednotila zahteve poročanja dejavnikov ESG za izdajatelje vrednostnih papirjev. Namen je zagotoviti vlagateljem vse relevantne in pravilne podatke za vključitev faktorjev ESG v investicijske odločitve;
● vključiti okoljske dejavnike v evropske predpise o kapitalski ustreznosti bank in zavarovalnic. Konkretno to pomeni vključitev podnebnih tveganj v upravljanje tveganj bank in zavarovalnic ter podpora finančnim institucijam, ki sodelujejo pri financiranju trajnostnih projektov;
● zagotoviti transparentnost in dolgoročno usmerjenost finančnih in ekonomskih dejavnosti.
Komisija je objavila konkreten sveženj predlogov regulativnih sprememb:
● predlog skupne evropske klasifikacije in taksonomije okoljsko odgovornih naložb;
● predlog regulative na področju obveznih razkritij v zvezi s trajnostnimi naložbami in tveganji ter dopolnitve direktive 2016/2341/EU o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje (IORP II);
● predlog nove vrste nizkoogljičnih in ogljično pozitivnih primerjalnih indeksov v obliki dopolnitve uredbe EU 2016/1011 o indeksih, ki se uporabljajo kot referenčne vrednosti v finančnih instrumentih in finančnih pogodbah ali za merjenje uspešnosti investicijskih skladov.
Evropska komisija želi še dodatno spremeniti direktivo MiFID 2 (2014/65/EU) in direktivo o distribuciji zavarovalnih produktov (2016/97/EU). Komisija želi vključiti trajnostna merila v presojo primernosti pri svetovanju investicijskih in zavarovalnih produktov posameznim individualnim vlagateljem. Povedano drugače, finančni in zavarovalniški svetovalci naj ne bi presojali primernosti določenega investicijskega produkta za stranko samo z vidika profila tveganosti, to je sposobnosti in pripravljenosti sprejemanja tveganja, temveč bi morali preveriti tudi nefinančne preference stranke – to je spoštovanje načel okoljsko in družbeno odgovornega vlaganja – in skladno z odgovori stranke svetovati primerne finančne produkte. To bi pomenilo, da bodo morali finančni svetovalci imeti v svojem naboru investicijskih produktov tudi take z zelenim certifikatom, če bodo želeli strankam, ki v vprašalniku izrazijo tudi okoljevarstveni interes, svetovati konkretne investicijske produkte.
Nova evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen bo osvežila in nadgradila direktivo 2014/95/EU o razkrivanju nefinančnih informacij. Že nove smernice iz leta 2019 za poročanje nefinančnih informacij družb po zdajšnji direktivi vsebujejo koncept presojanja dvojne materialnosti, to je vpliva okoljskih in družbenih dejavnikov (na primer podnebnih sprememb) na finančne rezultate družb ter vpliv dejavnosti družb na okolje in družbo. Hkrati se naslanjajo na priporočila delovne skupine za finančna razkritja, povezana s klimatsko krizo (TCFD) odbora za finančno stabilnost G-20, ki postajajo osrednja globalna platforma za vključitev podnebnih dejavnikov v finančno poročanje. Tako smernice kot TCFD zagovarjajo vpeljavo materialnih trajnostnih dejavnikov v korporativno strategijo družb, korporativno upravljanje, upravljanje tveganj in poročanje.
Konec novembra je bila sprejeta tudi uredba 2019/2088/EU o razkritjih, povezanih s trajnostnostjo v sektorju finančnih storitev. Ta uredba določa pravila za udeležence na finančnem trgu in finančne svetovalce glede transparentnosti obravnave trajnostnih tveganj z upoštevanjem škodljivih vplivov na trajnostne dejavnike v njihovih procesih ter razkrivanjem informacij o njihovih finančnih produktih, ki se nanašajo na dejavnike trajnosti. Uredbo bodo začeli uporabljati 10. marca 2021.
Slovenija
Vlada je leta 2017 sprejela Strategijo razvoja Slovenije 2030, krovni razvojni okvir države, ki postavlja v ospredje kakovost življenja za vse. Kot je navedeno na vladnih spletnih straneh, strategija »z vključevanjem ciljev trajnostnega razvoja OZN Slovenijo uvršča med države, ki so prepoznale pomen globalne odgovornosti do okolja in družbe«. Kljub temu se zdi, da finančna panoga, katere velik del je v državni (so)lasti, še ni prepoznala pomembnosti temeljite vključitve trajnostnih meril v korporativno strategijo in naložbene procese. Na mednarodni ravni obstajajo pobude v finančni panogi, kot so UN PRI (načela ZN za odgovorno vlaganje) in združenja, na primer EUROSIF, ki propagirajo in svojim članom pomagajo pri implementaciji s konkretnimi dobrimi praksami in metodologijami. Smiselno bi bilo, da paradržavni skladi, zavarovalnice v državni (so)lasti in morebitni demografski sklad pristopijo k UN PRI ter prevzamejo pobudo na področju sistematske integracije trajnostnih meril po zgledu skandinavskih in drugih zahodnoevropskih držav.
Pri prenosu nove evropske regulative v nacionalno zakonodajo bo nujno, da zakonodajalec zagotovi primeren nadzor pri implementaciji. Naloga agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) je zaščititi interese malih vlagateljev in prek nadzora trženja investicijskih produktov zagotoviti, da so naložbe za vlagatelje primerne in skladne z njihovim profilom tveganja, in v prihodnje, če bo predlog evropske komisije potrjen, s preferencami glede okoljske odgovornosti. Mnenje evropskega združenja regulatorjev finančnih trgov ESMA je glede nadzora konflikta interesov pri trženju skladov zelo jasno in nujno bo, da bo ATVP dosledno kontroliral izpolnjevanje vprašalnikov in priporočene naložbe pri trženju investicijskih produktov malim nepoučenim vlagateljem.
Sklep
Okoljska kriza, v kateri se je človeštvo znašlo na začetku 21. stoletja, vsebuje številne elemente, ki so razlog za spremembe družbenih ureditev. Kljub vsem dosedanjim sporazumom se tako izpusti ogljikovega dioksida kot uničevanje naravnih habitatov še stopnjujejo. To jasno kaže, da bo že v bližnji prihodnosti potrebno precej več pripravljenosti na korenite spremembe, tako na ravni vlad in zakonodaje kot na strani povpraševanja končnih porabnikov in vlagateljev, če želimo sedanji družbeno-ekonomski sistem prilagoditi novi realnosti brez zelo velikih pretresov. Finančni sektor kot ključni element sistema pa bo v svoje lastno dobro moral odigrati osrednjo vlogo pri omejevanju okoljske krize in spopadu z njenimi posledicami.
(1) Vsaj 40-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov glede na leto 1990, vsaj 27-odstotni delež energije iz obnovljivih virov v celotni porabi energije, vsaj 30-odstotni prihranki energije glede na scenarije brez vpeljanega akcijskega načrta.
(2) Ocena temelji na modelu PRIMES, ki ga je uporabila evropska komisija leta 2016 za Impact assessment (SWD(2016) 405 final)
(3) Friede, Busch (2015); Clark, Feiner, Viehs (2014); Fulton, Kahn, Sharples (2012)
Mateja Treven, CFA, je ustanoviteljica in direktorica podjetja Blockhapp, ki svetuje pri zelenem financiranju, uvajanju tehnologije veriženja blokov ter razvija nove, inovativne in do okolja prijazne izdelke. Končala je magistrski študij iz upravljanja naložb na Cass Business School v Londonu.
Gregor Pipan je samostojni svetovalec s 15 leti izkušenj v panogi upravljanja finančnih naložb. Na francoski poslovni šoli EDHEC je magistriral iz upravljanja premoženja in tveganj, na Univerzi v Bologni je končal študij MBA s specializacijo iz trajnostnega poslovanja.