O radonu več govorimo v hladnejših časih, ko preživimo več časa v zgradbah, prostore pa vse manj zračimo. Tako smo bolj izpostavljeni včasih tudi zdravju škodljivim notranjim bivalnim razmeram. Zaradi opravil v zaprtih prostorih je zrak v njih od pet- do šestkrat bolj onesnažen od zunanjega.
Kaj je radon?
Radon je radioaktiven žlahtni plin. Nastaja ob razpadu radija, ki je naravno povsod v zemeljski skorji. Radon je brez barve, vonja in okusa, kar oteži njegovo zaznavanje. Na prostem se hitro dvigne v višje sloje atmosfere, v zaprtih prostorih pa se nabira in lahko doseže zelo visoke, nevarne koncentracije.
Koncentracijo radona izražamo v bekerelih na kubični meter, kar pove, koliko radioaktivnih razpadov atomov radona in njegovih potomcev je v vsaki sekundi na vsakem kubičnem metru zraka.
Kakšen vpliv ima radon na zdravje?
Glede na radonovo nevarnost in vpliv na zdravje govorimo o njem premalo. Radon je namreč tihi ubijalec oziroma eden od glavnih vzrokov za marsikatero smrt. Radon je sicer radioaktiven, vendar ni neposredno nevaren za zdravje. Skupaj z zrakom ga vdihnemo, a tudi izdihnemo, kar pa ne velja za njegove kratkožive razpadne produkte in spremljajoča sevanja. Ob razpadu radona kot razpadni produkti nastanejo polonij, svinec in bizmut, na koncu pa stabilen atom svinca. Produkte vdihujemo, a jih pljuča kot aerosole filtrirajo od vdihanega zraka. Na steni dihalnih poti, kamor so sedli, razpadajo in nastali delci alfa napadajo okoliško tkivo in ga poškodujejo. Poškodbe so lahko tako resne, da vodijo do nastanka raka.
Radon je najpogostejši vzrok za nastanek pljučnega raka med nekadilci, pri kadilcih pa je na drugem mestu, tik za kajenjem. Ocenjujejo, da je vsak deseti rak na pljučih posledica radona oziroma njegovih razpadnih produktov. Pri kadilcih, izpostavljenih čezmernim vsebnostim radona, je tveganje precej večje. Nekatere raziskave so pokazale, da je v Evropi devet odstotkov vseh pljučnih rakavih obolenj povezanih z radonom. Vsaka povečana izpostavljenost radonu naj bi povečala nevarnost za nastanek pljučnega raka. Ocenjujejo, da se za vsakih sto bekerelov na kubični meter nevarnost poveča za 16 odstotkov.
Kje najdemo radon
Ni enotne formule in metode, ki bi povedala, kje natančno so količine radona previsoke, ker je za to potrebnih več dejavnikov. Radon se lahko pojavi kjerkoli, neodvisno od terena, podnebja, naseljenosti, onesnaženosti in podobno. Bolj ali manj je vseeno, ali živimo v novogradnji ali starejši stavbi, radon je lahko v obeh. Najdemo ga povsod, razlika je le v njegovi koncentraciji.
Radon se zaradi svoje teže najbolj zadržuje v in pri tleh. Ko prodre na površje, se na prostem hitro porazgubi v zraku in ne pomeni nevarnosti. Drugače pa je, ko prodre v zaprte prostore, kjer se zadrži, koncentracije pa se povečajo in postanejo nevarne za zdravje.
Kot povzema Zavod za varstvo pri delu (ZVD), je večji del leta zračni pritisk v hiši nižji kot v okoliški zemlji. Razlika vleče zrak iz zemlje, vključno z radonom, v notranje prostore. Radon vstopa v hišo, kjerkoli je kakšna špranja ali odprtina v temeljni plošči oziroma vkopanih stenah. Zadržuje se v kleteh in pritličjih, v višjih nadstropjih pa radona skoraj ni oziroma so vrednosti minimalne in v okviru dovoljenih, zdravju neškodljivih količin.
V ameriški agenciji za varstvo okolja EPA so pripravili številne brošure, v katerih najdemo nasvete in priporočila kupcem in prodajalcem stanovanjskih objektov o radonu, priporočila za ravnanje z radonom v šolah in vrtcih, nasvete za gradnjo, ki bo minimalizirala možnosti za vdor radona v notranje prostore, in podobno. Podobno so ravnali tudi v Veliki Britaniji, kjer so v UK Radon Awareness Week v sodelovanju z UK Radon Association, Public Health England in BRE Academy intenzivno ozaveščali ljudi o tej problematiki.
EPA navaja tipične točke, skozi katere radon vstopa v notranjost hiš:
● razpoke ali napake v temeljni plošči in vkopanih stenah,
● izpostavljena naravna zemljina ali skale, na primer v starih kleteh, jaških in podobnem,
● jaški, zbiralniki, talni odtoki,
● napake v stiku temeljne plošče s stenami,
● porozni zidaki vkopanih sten in špranje med njimi (manjkajoča malta, robni venci),
● odprtine okoli prebojev temeljne plošče za komunalne vode,
● gradbeni material, na primer granit, in
● vodovodne cevi, radon namreč vstopa z vodo.
Radon tudi v pitni vodi
Radon lahko najdemo tudi v pitni vodi. V tem primeru smo mu izpostavljeni med prhanjem ali z uživanjem vode iz pipe. Raziskave, na katere se zanaša EPA, ugotavljajo, da je tveganje za nastanek pljučnega raka s tem, ko radon inhaliramo ob prhanju, precej večje od tveganja za nastanek raka na želodcu, do katerega bi morebiti prišlo z zaužitjem radona v vodi. Radon v vodi ponavadi ni težava, če se napajamo iz površinskih voda. Dosti večje so namreč možnosti za vsebnost radona v podtalnicah.
Kako ugotoviti izpostavljenost radonu?
Radona s čutili ne moremo prosto zaznati. V kleteh ga ne bomo zavohali, prav tako ne moremo trditi, da je izpostavljenost radonu mogoče povezati s kroničnim kašljem ali glavobolom. Tudi ko sosed ugotovi visoke vrednosti radona, še ne pomeni, da je tudi naša hiša kontaminirana, obstaja pa verjetnost.
Dejansko torej ni postopka, s katerim bi brez meritev prepoznali vsebnost radona v zraku v prostoru, razen če kdo nesrečno zboli za pljučnim rakom in se post festum odkrivajo vzroki za nastanek. Referenčne vrednosti koncentracije radona v zraku so določene na podlagi tveganja zaradi vseživljenjske izpostavljenosti. Če se v prostorih s preseženimi koncentracijami radona ne zadržujemo pogosto, ni razloga za skrb.
Osebna ocena tveganja:
● Koliko časa preživimo v zaprtih prostorih?
● Ali imamo spalnice, dnevne prostore, pisarne v kleti oziroma pritličju?
● Koliko časa bomo živeli oziroma delali v stavbi, kjer je radon?
Vrednost radona lahko ugotovimo samo in zgolj z meritvami, bodisi kratkoročnimi (do 90 dni) ali dolgoročnimi (dlje kot 90 dni). Za meritve lahko sami kupimo merilec radona ter sami merimo in spremljamo stanje, lahko pa se povežemo z ZVD in opravimo meritve znotraj njihovega projekta. Radon merimo najvišje 1,5 metra od tal, kjer se tudi najbolj zadržuje.
ZVD v sodelovanju z ministrstvom za zdravje izvaja projekt brezplačnih preventivnih meritev radona predvsem v občinah, na območjih z več radona, leta 2019 pa so vključili še dodatne občine. Meritev je v okviru projekta brezplačna, financira jo Uprava RS za varstvo pred sevanji. Posamezniki lahko opravijo meritev neodvisno od projekta v občini, ki ni vključena v projekt, a je za to treba kontaktirati ZVD.
Meritve prek ZVD so razmeroma preproste. Zavod pošlje na dom detektor, ki ga je treba namestiti v notranjem prostoru in pustiti od mesec do dva, da opravlja meritve. Nato detektor pošljemo nazaj na ZVD, zavod pa nam rezultate pošlje na dom. Koncentracija radona se določi na podlagi dveh meritev – med ogrevalno sezono in zunaj nje, da dobimo letno povprečje.
Radon v Sloveniji
V Sloveniji lahko povišane koncentracije radona pričakujemo predvsem na območjih, kjer so tla porozna in zato dobro prepustna za radon. Na koncentracijo radona v zraku zaprtega prostora tako odločilno vplivajo:
● značilnosti tal (vsebnost urana, poroznost, tektonski prelomi), na katerih stavba stoji, in
● velikost, oblika, vrsta in starost stavbe ter kakovost njene gradnje.
V Sloveniji je največja koncentracija radona na Krasu, Notranjskem in Kočevskem. To so namreč območja z zelo razpokanimi kamninami, kar radonu omogoča enostaven prehod na površje iz globljih delov zemeljske skorje. Tudi kamnine lahko vsebujejo več radija, na primer v okolici Žirovskega Vrha, ali pa ga vsebujejo ostanki iz žgalnic, na katerih so zgrajene hiše, na primer v Idriji.
Nizke koncentracije radona so v severovzhodni Sloveniji, alpskem območju in dolinah, ki jih prekriva zaporna plast zemlje.
Kako se zaščitimo pred radonom?
Če meritve dokažejo (pre)visoko vsebnost radona v zaprtem prostoru, je priporočljivo sprejeti ukrepe.
Ko zaznamo presežne vsebnosti radona v pritličnih prostorih, moramo najprej ugotoviti vzroke in izvor radona. ZVD v teh primerih priporoča sanacijo oziroma tesnjenje temeljne plošče ter prezračevanje jaškov in zemljine pod temeljno ploščo. A kaj, ko to marsikdaj ni možno ali pa pomeni prevelik finančni zalogaj. Občutno bomo vsebnost radona znižali že s pravilnim in stalnim prezračevanjem. Prezračevanje je namreč ključ do zagotavljanja ustrezne kakovosti zraka v prostoru, odstranjevanje vonjav, reguliranje pravilne temperature in vlage zraka in podobno. Prezračevanje je tako rekoč edini način za zagotavljanje ustreznih in zdravih delovnih in bivalnih razmer v prostoru, vsaj kar zadeva zagotavljanje kakovosti zraka.
Prezračujemo lahko naravno, z odpiranjem oken, ali pa mehansko, z vgradnjo prezračevalnega sistema. Z zornega kota ekologije, zdravja, toplotnih izgub in higiene je priporočljivejše prezračevati s prezračevalnim sistemom, in ne z odpiranjem oken. Stalno odpiranje oken je tako rekoč nemogoče, saj nismo vseskozi doma, pa tudi vreme nam pogosto onemogoča, da bi imeli okna odprta. Po drugi strani odpiranje oken vnaša prašne delce in onesnažen zrak. Možen je nastanek alergij, povzroča pa tudi toplotne izgube.
Trg prezračevalnih sistemov, tudi slovenski, je nasičen z najrazličnejšo ponudbo. Kupec ima na voljo centralne ali lokalne prezračevalne sisteme, a se zaradi učinkovitosti, higiene in ekonomičnosti bolj priporoča nakup lokalnih prezračevalnih sistemov, ne samo, ko gre za sanacijo objekta, temveč tudi pri novogradnjah. Priporočeno jih je namestiti v vsak posamičen prostor, kjer se zadržujemo, ter tako ustvariti pravilno kroženje čistega zraka med prostori.
Kakšne lokalne prezračevalne sisteme imamo na voljo?
Lokalni prezračevalni sistemi se delijo na dve vrsti – enocevne (push-pull) in dvocevne sisteme. Enocevne sisteme vselej namestimo v paru, saj lahko le tako preprečimo nastanek nadtlaka in podtlaka v prostoru. Enocevni sistemi morajo biti montirani v paru, da prihaja do obračanja smeri delovanja in posledičnih prekinitev delovanja (kar povečuje njihovo šumnost), poleg tega zrak potuje v prostor in iz njega po isti cevi.
Dvocevni sistemi pa omogočajo stalen dovod in odvod zraka po dveh ločenih ceveh, ki se delita v konstrukciji naprave. Vstopni in izstopni zrak se srečata v rekuperatorju, kjer notranji zrak oddaja lastnosti zunanjemu zraku, da so toplotne izgube čim manjše. Ker vključuje dva ventilatorja (enega za vstopni in enega za izstopni zrak), do prekinitev v delovanju ne prihaja, potovanje zraka po dveh ločenih ceveh pa je boljše iz higienskih razlogov. Dvocevnim sistemom je bolj naklonjena tudi EU.
Pri nakupu bodite pozorni …
… in primerjajte vse podrobnosti sistemov. Marsikdaj se bo namreč zgodilo, da vas bo kakšen oglas zavedel, ponudnik vam bo ponudil idealen sistem, a dejansko ne bo tako. Naj vas ne vodi samo cena izdelka, temveč preverite celotno sliko.
● Naprave, ki so na videz cenejše, moramo po vsej verjetnosti namestiti v paru, za kar torej potrebujemo dve napravi, kar že v začetku pomeni dvojni strošek. Sledijo dvojni stroški vzdrževanja, filtrov in podobno.
● Prezračevalni sistem vgrajujete predvsem zaradi zdravja, zato upoštevajte, kako bo nanj vplivala prezračevalna naprava. Pri tem je pomembno, kateri senzorji in filtri so v napravi vgrajeni. Naprava naj se prilagaja glede na vrednosti vlage, temperature, organskih hlapnih spojin, ogljikovega dioksida in radona, če je v prostoru. Filtri naj bodo visokokakovostni, da ustavijo vdor delcev PM 2,5, ki so zdravju škodljivi. Med dvocevnimi lokalnimi napravami, ki imajo serijsko vgrajene senzorje vlage, temperature, organskih hlapnih spojin, po potrebi pa tudi radona in ogljikovega dioksida, kakor tudi serijske visokokakovostne filtre PM 2,5, je tudi MIKroventova.
● Pri pregledu rekuperacije podrobno preberite tehnične liste naprav. Rekuperacija oziroma vračanje toplote do 95 odstotkov ponavadi ne pomeni, da bo to tudi dejanska rekuperacija. V tehničnem listu preverite, pri kolikšnem pretoku zraka je bila navedena rekuperacija izmerjena. Če je pri petih kubičnih metrih na uro 95-odstotna, vsekakor ne bo enaka pri 45 kubičnih metrih na uro. Večji je pretok zraka, manjša je rekuperacija in nasprotno.
● Upoštevajte, koliko svežega zraka bo v prostor dejansko vstopilo v 72 urah. Naj vas ne vodijo podatki, kakšen je maksimalen pretok zraka naprave, kakšna je zmogljivost ventilatorjev in podobno, kajti ti podatki še ne pomenijo nujno zadostne količine dovedenega zraka.
● Ne pozabite na vdor zunanjega hrupa. Enocevne naprave morajo zaradi načina delovanja ventilatorjev svojo smer vseskozi obračati, zato so glasnejše. Poglobite se v konstrukcijo naprave in njene izolativne elemente. Enocevni sistemi so drugače od dvocevnih večinoma modularne sestave, z minimalnimi protizvočnimi elementi, kar vodi do večjega vdora zunanjega hrupa v prostor.
Jasmina Brčina je produktni vodja v MIKroventu.
