V zadnjih tednih smo vsi doživeli več faz soočanja z novo situacijo. Moj zapis bi bil pravzaprav vsak teden drugačen.
Danes občutim na eni strani globoko hvaležnost. Hvaležna sem, ker trenutno zdravstveno krizo lahko preživljam na varnem, v svojem domu. Hvaležna sem, da delam v podjetju, ki se odgovorno trudi za zdravstveno varstvo svojih zaposlenih in hkrati za ohranitev našega posla, saj je to pomemben del varnosti zaposlenih v prihajajočem obdobju.
Na drugi strani pa občutim strah, ki izhaja iz zavedanja, kako nepripravljeni in krhki smo tako posamezniki kot tudi družbeni in ekonomski sistemi, v katerih živimo. Dodaten strah povzroča zavedanje, da je trenutna zdravstvena kriza samo ena izmed kriz na našem obzorju. Smiselno bi bilo resneje vzeti še katero izmed groženj, ki so takoj za vogalom, ena izmed njih je podnebna kriza.
Poglejmo skupne imenovalce koronakrize in podnebne krize
1. Za obe smo vedeli, da je le vprašanje časa, kdaj bo do njiju prišlo, in tudi, kakšne bodo posledice.
2. Pri obeh smo bili v času pred krizo polni besed o tem, kaj je treba narediti, da omilimo tveganja in škodo, a prazni dejanj.
3. Na obe smo strateško nepripravljeni; naše zdajšnje strategije razvoja ter družbeni in ekonomski sistemi nam pravzaprav onemogočajo ustrezne ukrepe. V svetu, kjer kratkoročni finančni učinki vedno povozijo dolgoročne učinke varnosti in stabilnosti, bomo vedno daleč od pripravljenosti.
4. Pri obeh krizah lahko vidimo pravočasen in strokoven odziv stroke in znanosti, navdušujoča dejanja solidarnosti, ustvarjalnosti in inovativnosti posameznikov in posameznih organizacij.
5. Pri obeh vidimo po vsem svetu pozne, špekulativne in dvomljive odzive ljudi na položajih, kjer je moč največja.
6. V obeh primerih ne bomo zmagovalci, ampak bomo med preštevanjem žrtev na vseh ravneh družbe iskali rešitve, se na koncu prilagodili in izšli kot močnejši in boljši. Vsaj upam.
Kaj pa so razlike?
V zdajšnji zdravstveni krizi smo dojeli resnost položaja (sčasoma tudi tisti na položajih moči), bojujemo se, spreminjamo svoj življenjski slog, prioritete so jasne – in zmogli bomo. Ko pa pogledamo podnebno krizo, nam je hitro jasno, da v resnici še vedno bolj iščemo izgovore kot rešitve.
Zakaj?
Odgovor je samo eden. Zdajšnja zdravstvena kriza s svojimi kremplji sega po življenjih in kakovosti življenja populacije nad 50 let, medtem ko podnebna kriza sega po življenjih, žepih in kakovosti življenja naših otrok in vnukov.
Kaj to pove o nas?
O tem naj razmisli vsak sam. Želim pa končati pozitivno. Želim verjeti, da bomo iz zdajšnjega položaja izšli boljši, pametnejši, pogumnejši in močnejši. In da bomo tokrat uporabili novopridobljeno znanje in se nemudoma enako zavzeto in enako ambiciozno spopadli tudi s podnebno krizo. Naša dejanja so vendar vedno odločitve, vedno imamo izbiro in ta izbira je naša največja svoboda.
Mojca Markizeti je vodja trajnostnega razvoja v Iskraemecu.
Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.
