Številni iniciative in pozivi k hitrejšemu preobratu v trajnostno gospodarstvo in življenje so čedalje močnejši. V vse čistejšem zraku se dogajajo spremembe, ki pa še ne napovedujejo prepotrebnega obrata. Zakaj ne, ko pa prav v trenutnih razmerah vidimo, kako velikih obratov so za zaščito ljudi zmožni najvišji odločevalci v zelo kratkem času?
Gospodarstvo se je skoraj ustavilo. V raziskavi OZN so pred nekaj tedni opozorili, da bi lahko 500 milijonov ljudi zaradi novega stanja pristalo v revščini. Na drugi stani pa je velik del sveta »zadihal«. Izpusti v zrak so zgodovinsko majhni, saj skoraj ne potujemo, manj je vsakodnevnih voženj z avtomobili, številne industrije pa so morale iz šeste prestave premakniti v prosti tek.
Med zadnjo gospodarsko krizo leta 2008 so se izpusti zmanjšali za tri odstotke, zdaj pa napovedujejo precej občutnejše zmanjšanje. A kaj se je zgodilo po takratni krizi? Izpusti so se okrepili, številke pa so še z večjim naskokom zrasle. Številni napovedujejo, da bo enako tudi po tej krizi.
Medtem ko svet stoji, ko so svetovni voditelji za boj proti virusu tako rekoč čez noč sprejeli korenite ukrepe, se je dinamika trajnostnega življenja pravzaprav samo premešala. Čisti zrak, ki ga dihamo, meduze in delfini v Benetkah, kenguruji na cestah Avstralije namesto avtov, vnovično gnezdenje želv na plažah Tajske in drugo so trenutni svetli utrinki. Naj nas ne zavedejo. Na drugi strani se zaradi nizkih cen nafte, ki je pred nedavnim doživela nov upad vrednosti, podjetjem celo bolj splača kupovati novo embalažo namesto reciklirane. Kar nekaj tovarn za reciklažo se je v teh časih zaprlo, svet reciklira še manj kot prej. Ker smo obtičali doma, je Amazon sredi marca napovedal, da mora kljub pospešku v avtomatizaciji zaposliti sto tisoč dodatnih delavcev za pakiranje in distribucijo. Toliko o čistoči.
Medtem so si svetovni voditelji edini v tem, da je treba koronavirus čim hitreje zatreti. Bili so sposobni bolj ali manj hitro ukrepati. Zakaj niso v takšnem obsegu enotni pri reševanju desetine milijonov življenj zaradi posledic uničevanja planeta? Gre za iste državljane. Kaj pa odgovornost do njih? Ali res potrebujemo velike voditelje za tovrstne spremembe? Čeprav je večina ljudi v teh mesecih pokazala, da so motivirani, da se izognejo grožnjam svojemu obstoju, je večino še vedno težko prepričati o ukrepanju glede podnebnih sprememb ter trajnostnega dela in življenja. Kompromis med kratkoročnimi in dolgoročnimi koristmi se nam zdi prevelik. Raje zapravljamo denar, kot pa varčujemo za starost. Raje čezmerno jemo in pijemo kljub težavam in celo smrti, ki jo lahko v prihodnosti povzročijo debelost, mašenje žil in drugo. Kratkoročno imamo namreč koristi. Ni nam treba spreminjati avta, prehranjevalnih navad, porabe energije doma, podjetjem ni treba spreminjati proizvodnje, ker so porabniki trenutno zadovoljni, vladam se ni treba ukvarjati z novimi dolgoročnimi strategijami in finančnimi projekcijami.
Sklici ozaveščenih posameznikov in nevladnikov v smislu »začnimo pri sebi za boljši planet« so zato lepi in nikakor ne odveč, so še vedno nujni, da je sploh kaj napredka, a ne bodo dosegli pravega učinka v zadostnem času, da se preobrazijo celotna gospodarstva in države.
S sklicem »začnimo pri sebi« naj začnejo tudi svetovni voditelji, tisti, ki imajo v rokah moč in so nam zgled. Ki lahko sprejemajo zakone in ukrepe skoraj čez noč. A so prav voditelji tisti, ki so pogosto najbolj oddaljeni od realnosti »malega človeka«. Politični voditelji so pogosto oddaljeni tudi od razumevanja vzvodov uspešnega gospodarstva, brez katerega države ne bodo mogle cveteti. Zato je za mnoge trajnostni razvoj v vseh pogledih še vedno preveč abstrakten pojem. Koronavirus pa ni. Čeprav število žrtev ni tako veliko, kot je število smrtnih žrtev zaradi posledic uničevanja človeka in planeta, se zdi, kot da nam smrt diha za ovratnik. In glejte, ukrepi so tukaj.
Podjetja, mala ali velika, in z njimi gospodarstva so v položaju, ko bodo morala ali pa že sprejemajo dolgoročne odločitve za razvoj, in ne le kratkoročnih za preživetje. Prav tako kot likvidnostni ukrepi držav lahko pogasijo le trenutni požar, ne ponujajo pa opore za kakovosten razvoj gospodarstva in posameznika. Prav zato tokrat tudi v veliko večjem številu gospodarstveniki in ekonomisti svoja okolja (države) pozivajo k temu, da se trenutne razmere, ki že tako silijo v čedalje večjo digitalizacijo in avtomatizacijo, izkoristijo za strateško preobrazbo v trajnostna gospodarstva in pomagajo razvijati okolje za nove poslovne modele, ki lahko preživijo naslednjo pandemijo. Tako pri nas kot v svetu.
V Združenju Manager, na primer, že vidimo, kako je zdajšnja kriza za nekatera podjetja tudi priložnost in kaže tudi prve zmagovalce. To so predvsem prožna tehnološka podjetja, podjetja z visoko stopnjo digitalizacije. Poleg tega je kriza že zdaj številna slovenska podjetja spodbudila k še hitrejši digitalizaciji, k novim oblikam dela in drugačnim načinom izobraževanja. Želimo, da temu sledi tudi država, spremeni svoje delovanje v smeri večje prožnosti ter hitrih in poenostavljenih administrativnih postopkov v odnosu do gospodarstva.
Zdajšnja kriza je že danes tudi priložnost, da Slovenija opredeli svoje strateške usmeritve v smeri trajnosti, krožnega gospodarstva in zmožnosti samooskrbe, da se bolj agilno prilagaja in poišče nove poslovne modele, procese, nove dobavne verige in tudi dovolj hitro postavi nov vrednostni sistem. Za kaj takega so glavni:
● naši ljudje: omogočiti je treba njihov razvoj, vseživljenjsko učenje, usvajanje novih kompetenc, novih oblik dela, zdravje za dolgoživo družbo,
● novi poslovni modeli ob boku še hitrejši digitalizaciji in novim tehnologijam, trajnostno gospodarstvo in
● nove strateške dejavnosti in spremenjeni pogoji v uveljavljenih sektorjih.
Hiter, a vendarle strateško načrtovan in razvojno usmerjen izhod iz krize namreč pomeni enega izmed nujnih pogojev za zagotavljanje socialne varnosti in ekonomske blaginje v Sloveniji. A seveda na trajnostni način, ki upošteva ekonomske zakonitosti kot tudi ljudi in spoštovanje okolja oziroma narave. S hitrimi in odločnimi ukrepi. Dokazali smo, da smo jih zmožni.
