Vsaka generacija doživi dogodek, ki spremeni tok zgodovine in razmišljanja ljudi. Pred nekaj meseci si nihče ni predstavljal, da se lahko celoten svet čez noč ustavi, a se je zgodilo prav to. In takšni šoki ljudi spodbudijo k razmišljanju o njihovem vsakodnevnem življenju in navadah. Enak razmislek si zasluži tudi naša dnevna mobilnost. Ljudje smo po naravi nomadi. Ustvarjeni smo za potovanja, odkrivanja in ne nazadnje se v svojem življenju vseskozi premikamo od točke A do točke B do točke C in nazaj na izhodišče.
Zaprte meje so nam to mobilnost začasno omejile. Hkrati smo v tem času, ko ni obratoval niti javni potniški promet, videli, kako pomemben je za družbo. Ta kriza nam je odprla oči (tudi) na tem področju, saj smo videli vse pomanjkljivosti, na katere v preteklosti morda niti nismo bili pozorni. Ker se številne aktivnosti koncentrirajo na večjih urbanih območjih, je postalo jasno, kako so nekatera ruralna okolja odrezana od dogajanja.
Če hočemo iz trenutnega položaja na področju mobilnosti in potovanj priti močnejši, moramo v naslednjem koraku v Evropi aktivno delati za dve stvari – najprej mora Evropska unija ali pa vsaj šengensko območje zavzeti nekatera skupna stališča kot ena entiteta. Potem pa je treba tudi najti poti, kako bomo povišali frekvence prevozov, uvedli nove direktne povezave med posameznimi mesti, povečali lokalne prevozne zmogljivosti … Pri tem pa ne mislim samo na države, ampak tudi na (večja) podjetja. Podjetje s sedežem v Mariboru in 50 zaposlenimi, ki se vsak dan vozijo na delo iz Ljubljane, se bo moralo ozreti po organizaciji skupnih prevozov za svoje zaposlene. Med vožnjo bodo lahko namreč ti že opravili nekaj sestankov in delovnih nalog, s čimer brez dvoma pridobita obe strani. Podjetja dobijo produktivnejše zaposlene, zaposleni hitreje končajo svoje delo, hkrati pa se razbremenita tudi okolje in cestna infrastruktura.
Sam sem že pred več kot letom dni ugotovil, da drugega družinskega avtomobila v resnici ne potrebujemo, zato smo ga prodali. Čeprav smo bili morda sprva do tega še zadržani, se je odločitev hitro, še najbolj pa zdaj, izkazala za pravilno. Ne nazadnje imamo na voljo množico alternativnih oblik mobilnosti, ki so hkrati tudi nekajkrat cenejše in prijaznejše do okolja. Verjetno je marsikdo v teh dveh mesecih, ko je na dvorišču opazoval parkiran osebni avtomobil, pomislil na smiselnost tega stroška. Preprosta matematika nam pove, da se z odpovedjo drugemu avtomobilu lahko celotna družina najmanj enkrat na leto odpravi na daljši dopust. Poleg denarja s tem privarčujemo še nekaj pomembnejšega: čas. Vsi vemo, kako je vožnja z avtomobilom časovno izjemno potratna in kako prav bi nam prišla dodatna ura ali dve, ki ju drugače preživimo za volanom.
Iluzorno je pričakovati, da bo naša mobilnost sestavljena samo iz osebnega avtomobila, avtobusa, vlaka ali kolesa. Tako kot vsak dan ne jemo enakega kosila, je tudi naša mobilnost raznovrstna. Na sestanek greš lahko morda peš, s kolesom ali taksijem, do službe se pripelješ z avtobusom ali vlakom, v tujino odletiš z letalom, na krajše poti iz države tudi z avtobusom. Mobilnost je že danes multimodalna. Enako kot TV-paket pri našem operaterju, ki je sestavljen iz različnih programov, je naša mobilnost sestavljena iz različnih oblik prevoza.
Osnova mobilnosti naj bodo raznovrstna ponudba različnih oblik prevoza, zadostna frekvenca ter široka, hitra in razvejena mreža povezav. Poleg te osnove pa, kot smo se naučili v zadnjih dveh mesecih, potrebujemo tudi digitalizacijo, ki je edina sposobna celotno paleto mobilnosti približati končnemu uporabniku. Podjetja in posamezniki smo spoznali, da je v današnjem svetu nujno, da imamo dostop do vseh storitev prek spleta oziroma različnih digitalnih platform, za katerimi pa morajo za najboljšo uporabniško izkušnjo stati tudi usposobljeni ljudje. Brez teh je še tako dodelana digitalna platforma v realnem življenju nezadostna. Če vzamem za primer državljane, ki so pred zaprtjem meja ostali v tujini. Tem ni kaj veliko pomagalo, da so lahko vse naše potovalne storitve dobili na mobilnem telefonu, računalniku ali tablici. Potrebovali so tudi ljudi, naše svetovalce za potovanja, ki stojijo za celotno platformo, saj so jim prav ti pomagali pri njihovih specifičnih vprašanjih in težavah ter jih na koncu varno spravili domov.
Ne dvomim, da se bo celotna panoga mobilnosti po tej krizi vrnila še močnejša. Vendar pa sem prepričan, da ne bo enaka. Če kdaj, je zdaj čas za spremembe.
Marjan Beltram je izvršni direktor za turizem in storitve mobilnosti v družbi Nomago.
Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.