Mag. Aleksander Mervar se je v družbi ELES zaposlil oktobra 2009 kot namestnik glavnega direktorja, oktobra 2013 pa je prevzel vodenje družbe. ELES je od vključno leta 2011 za končne porabnike električne energije ustvaril neverjetnih 449,3 milijona evrov pozitivnih učinkov oziroma prihrankov. V sedmih letih je mag. Mervar pripeljal ELES do najbolj inovativnih projektov v naši in mednarodni regiji, po kakovosti in uspešnosti izvajanja dejavnosti sistemskega operaterja prenosnega omrežja pa v mednarodni vrh. Družba v zadnjih letih dosega mednarodno zavidljive rezultate, s sposobno ekipo so pridobili največ evropskih sredstev od vseh gospodarskih družb v slovenski energetiki. Sredi septembra letos je ELES prejel prvi dve nagradi na svetu za projekta NEDO in Future Flow. V družbi največjih gigantov, kot so Hitachi in drugi priznani partnerji, je ELES Slovenijo vpisal na zemljevid velesil pametnih omrežij.
Mednarodno združenje ISGAN oziroma International Smart Grids Action Network je razglasilo prejemnike nagrade za odličnost na področju inovacij, integracij in preobrazbe sistemov pametnih omrežij. Kaj je bila tema letošnjega razpisa in kateri projekti so osvojili nagrado?
Tema letošnjega razpisa je bila digitalizacija na svetovni ravni, ki omogoča opolnomočenje porabnikov (Digitalization Enabling Consumer Empowerment). Med prijavitelji z vsega sveta je projekt demonstracije pametnih omrežij in pametnih skupnosti (projekt NEDO) osvojil nagrado za najboljši projekt v letu 2020 (Winner), medtem ko je bil projekt FutureFlow razglašen za drugi najboljši projekt na svetu (Runner-up). V imenu konzorcija projekta NEDO, ki ga sestavljajo japonska agencija NEDO, Hitachi in ELES, je nagrado prevzela agencija NEDO, v imenu konzorcija projekta FutureFlow, ki ga sestavlja 12 partnerjev iz osmih držav, pa družba ELES. Prvič v zgodovini podeljevanja se je zgodilo, da je ena družba prejela kar dve nagradi.
Raziskovalni rezultati so zavidljivi. Kakšni pa so finančni rezultati vašega vodenja družbe ELES?
Oktobra 2009 sem se zaposlil v družbi ELES na mestu namestnika glavnega direktorja, oktobra 2013 pa sem prevzel vodenje družbe. Od vključno leta 2011 smo za našo državo, za končne porabnike električne energije v naših državi, ustvarili neverjetnih 449,3 milijona evrov pozitivnih učinkov oziroma prihrankov. Prihranki so takšni, da si jih v slovenski elektroenergetiki niti v slovenski družbi ni možno predstavljati. Mogoče bo zapis v nadaljevanju izzvenel samohvalno, vendar brez jasno postavljenih ciljev, iskanja priložnosti, usmerjanja sodelavcev, zasledovanje etapnih ciljev in še česa takih rezultatov ne bi bilo. Rezultati niso plod monopolnega položaja, zakonskih predpisov, usmeritev resornih ministrstev. Izhajajo iz kompetenc zaposlenih v družbi ELES, iz njihovega poznavanja elektroenergetskega prenosnega sistema kontinentalne Evrope, predvsem pa iz želje nas, zaposlenih, da dosegamo uspehe. Torej, če bi želel zveneti »sodobno populistično«: zaposleni na ELES smo si v zadnjih šestih letih zaslužili za prihodnjih 13 let plače, ne da slovenski končni porabnik plača en evro!
Kaj je bilo ključno za izvedbo mednarodnih projektov pametnih omrežij?
ELES pri vseh projektih zasleduje cilje decentralizacije proizvodnje, učinkovitosti rabe energije, elektrifikacije, samooskrbe, hranilnikov, digitalizacije in odpornosti oskrbe z električno energijo. Slediti katerimkoli drugačnim ciljem bi bilo neodgovorno in v nasprotju s simbiozo okolja ter pričakovanji razvite družbe.
ELES na področju implementacije pametnih omrežij sodeluje s številnimi slovenskimi gospodarskimi družbami, za projekta NEDO in SincroGrid so naši najpomembnejši slovenski partnerji poleg treh gospodarskih družb, članic skupine Kolektor, Kolektorja Sisteh, Kolektorja Etra in Kolektorja IGIN, še Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, Elektroinštitut Milan Vidmar in Solvera Lynx.
S projekti pametnih omrežij niste končali. Kaj pričakujete od tistih, ki še tečejo?
Projekti pametnih omrežij so naša vstopnica za začetek uvajanja trajnostne strategije delovanja družbe ELES. Strategija je usklajena s pričakovanji, smernicami tako EU kot naše države. Projekti pomenijo, da bo ELES tudi v spremenjenem, drugače koncipiranem elektroenergetskem sistemu države in Evrope sposoben nemoteno in kakovostno izvajati svoje poslanstvo. Uvajanje inovativnih rešitev nam bo omogočilo ne le uspešno soočenje z izzivi prehoda v nizkoogljično družbo ter s tem uresničevanje podnebnih in energetskih ciljev EU do leta 2030, ampak tudi razvoj novih poslovnih modelov tako družbe ELES kot skupine ELES. V letu 2019 smo uspešno končali največji razvojno-raziskovalni projekt EU s področja pametnih omrežij Future Flow, skladno s terminskim načrtom vodimo projekta NEDO in SincroGrid, projekt elektromobilnosti E8 je prešel v izvedbeno fazo. Tem projektom pa lahko prištejemo še vrsto drugih s tega področja.
Končno se začenja gradnja daljnovoda Cirkovce–Pince. Kakšna je naložba, kdaj bo končana?
To je največja naložba v infrastrukturo prenosnega omrežja v zgodovini podjetja. Vredna je več kot 150 milijonov evrov in zanjo smo si prizadevali skoraj 20 let. ELES bo naredil vse, da bo daljnovod pod napetostjo do konca leta 2021. Ker je zaradi epidemije COVID-19 prišlo do zamude pri izvedbi javnega naročila izgradnje, pa je mogoče, da se bo dokončanje izgradnje podaljšalo v leto 2022.
V Elesu natančno spremljate razvoj e-mobilnosti. Kakšne so vaše ugotovitve? Kako naj elektroenergetski sektor odgovori na izzive, ki jih prinaša e-mobilnost?
Elektroenergetski sektor v splošnem zelo negotovo gleda na pojav e-mobilnosti. Ni jasno, kakšne bodo želje uporabnikov lastniških električnih vozil glede polnjenja, še manj se ve, kako bo na elektroenergetski sistem vplivala elektrifikacija poslovnih vozil, dostavnikov, avtobusov in ne nazadnje tovornih vozil. ELES se je v nasprotju s splošnim stanjem zelo poglobil v potrebe uporabnikov električnih vozil, njihov vpliv na elektroenergetski sistem, tudi v povezavi z razmahom obnovljivih virov. Usmerjamo se predvsem v obdobje 2030–2040, torej delujemo zelo trajnostno. Elektrika je namreč kot energent zelo drugačna od tekočih goriv. Njena cena se spreminja iz ure v uro. Danes se take spremembe cen pri odjemalcu večinoma ne pokažejo, energetiki pa vemo, da se bodo v bližnji prihodnosti grosistične cene neposredne preslikale k odjemalcem in takrat bo zelo pomembno, kje boste polnili električno vozilo in kakšna bo vaša časovna zahteva za polnjenje. ELES ugotavlja, da se mora Slovenija v naslednjem obdobju čim bolj posvetiti zasebnim polnilnicam, še posebej na parkiriščih, kjer zaposleni parkirajo, ko so v službi. Za polnjenje poslovnih flot moramo po drugi strani analizirati vse zdajšnje lokacije bencinskih servisov in jih primerjati z alternativnimi lokacijami za hitro polnjenje. Hitrost polnjenja in zanesljiva razpoložljivost polnilnic na neki lokaciji bosta verjetno za polnjenje poslovnih vozil veliko pomembnejša kot gostota teh lokacij. ELES poleg zasebnih polnilnic torej snuje tudi hitre polnilnice prihodnosti, ki bodo v celoti nadomestile današnjo vlogo bencinskih servisov, oboje želimo čim bolj prilagoditi intenzivni elektrifikaciji prometa.
Kako veliki bateriji v Acroniju in Talumu spreminjata trg sistemskih storitev in delo Elesa? Ne nazadnje bosta zagotavljali polovico tako imenovane sekundarne rezerve. Prihajajo pa tudi manjše baterije za podjetja in gospodinjstva, ki bodo vključene v trg sistemskih storitev prek agregatorjev. Kakšen bo predvidoma njihov vpliv na trg sistemskih storitev?
ELES je bil desetletja soočen s pomanjkanjem sistemskih storitev iz tradicionalnih virov, kot so hidroelektrarne in termoelektrarne. Zato smo v letu 2015 s svojimi demonstracijskimi projekti SincroGrid in NEDO opozorili na veliko priložnost uporabe hranilnikov za izvajanje sistemskih storitev. Trg se je zaradi Elesovega konkretnega koraka, ki je pomenil tudi precejšnja tveganja, na opozorilo odzval pozitivno in to, kar danes vidimo v Sloveniji, je prav tisto, kar smo v letu 2015 želeli: novo ponudbo sistemskih storitev, ki bo povečala zanesljivost delovanja sistema in s tem koristila odjemalcem, sistemskemu operaterju ter ponudnikom oziroma investitorjem. Slovenija bo s povečanjem proizvodnje iz obnovljivih virov postopoma potrebovala vse več tovrstnih storitev in konkurenčnost na strani ponudbe bo zelo pomembna za zagotavljanje stabilne cene sistemskih storitev na dolgi rok.
V družbi ELES si zato intenzivno prizadevamo razvijati nove rešitve. Potencial, ki ga pomeni prilagajanje odjema in proizvodnje električne energije iz razpršenih virov, je pomemben dejavnik pri zagotavljanju sistemskih storitev. Takšno prilagajanje lahko pripomore k večji zanesljivosti obratovanja elektroenergetskega sistema. Trg sistemskih storitev poskušamo približati tovrstnim virom, med drugim tudi s številnimi razvojno-raziskovalnimi dejavnostmi. S temi spremembami omogočamo vstop na trg sistemskih storitev tudi drugim deležnikom, ki svoje storitve zagotavljajo bodisi z razpršenimi viri bodisi z večjimi sodobnimi baterijskimi hranilniki. V Sloveniji sta trenutno dva večja baterijska hranilnika, in sicer na Jesenicah in v Kidričevem, skupno imata 27,6 megavata nazivne moči. Lastnik baterije sodeluje na trgu sistemskih storitev s svojim portfeljem enot, v katerem večino moči zagotavljata ta dva velika baterijska hranilnika. ELES zakupi +/–60 megavatov avtomatske rezerve za povrnitev frekvence (aRPF), od tega je omenjeni portfelj zagotovi 32 odstotkov v plus in 29 odstotkov v minus. Preostalo rezervo zagotavljajo konvencionalni viri, konkretno sistemske hidro- in termoelektrarne. Poleg avtomatske rezerve ponuja omenjeni portfelj še ročno rezervo za povrnitev frekvence, vendar je tam tržni delež zelo majhen, na ravni nekaj odstotkov.
Če kot vir sistemskih storitev primerjamo baterijski hranilnik in konvencionalno enoto, ugotovimo, da ima hranilnik bistveno večjo prožnost in hitrost odziva, vendar je zaradi omejene zmogljivosti baterij energijsko šibek. To pomeni, da je trajanje obratovanja omejeno z zmogljivostjo baterij. Baterija se prej ko slej povsem napolni ali izprazni in tako enota postane nerazpoložljiva kot vir sistemske storitve. Konvencionalna elektrarna teh omejitev nima. Iz teh razlogov mora biti baterijski hranilnik vključen v portfelj z drugimi viri, da mu dajejo ustrezno podporo, saj lahko le skupaj zagotovijo zadostno razpoložljivost storitve, primerno za obratovanje elektroenergetskega sistema.
Evropska komisija stopnjuje podnebno ambicioznost. Kaj to pomeni za slovensko energetiko? Kaj pa za slovensko gospodarstvo?
Menim, da je ta ambicioznost v danih okoliščinah pretirana. Obstajajo vizija, cilji, najpomembnejše pa za zdaj manjka – to je pot, kako bomo prišli do ciljev. Manjka zadostno elektroenergetsko omrežje tako na prenosni kot na distribucijski ravni, načini hranjenja in pretvorbe ter vnovične uporabe presežkov električne energije so tehnično neustrezni, premalo razviti, predvsem pa ekonomsko nesprejemljivi. Za slovensko gospodarstvo v prihodnjem prehodnem obdobju, recimo od leta 2021 do 2030, pomeni to bistveno višje končne cene električne energije. Brez uvedbe dodatnih podpor za tako imenovane sistemske elektrarne, hranilnike in pretvorbo električne energije v vodik oziroma metan tega razvoja ne bo. Zdajšnja višina omrežnin za prenosno in distribucijsko omrežje ne omogoča njegovega prilagajanja. Ja, bo nekaj slovenskih gospodarskih družb, ki bodo sodelovale pri tej preobrazbi, menim pa, da njihov dodatni prihodek ne bo imel bistvenega učinka na rast slovenskega BDP.
Bi lahko ocenili predlog slovenske podnebne strategije? Kaj je v njem dobrega, kaj pa bi bilo treba izboljšati?
Glede na razmere pri nas, potrebne finančne vložke, ga ocenjujem kot dobrega, ambicioznega.
Pričakujem pa precej težav pri njegovi implementaciji. Zakaj? Najprej je problem v nas samih, končnih porabnikih električne energije. Navadili smo se na vrhunsko storitev oskrbe z električno energijo po relativno nizkih cenah. Si bomo priznali, da prihodnje končne cene ne morejo ostati na zdajšnji ravni, da bo treba zviševati dajatve za omrežnino, za nove tehnologije, da sploh omogočimo širši razmah razpršenih proizvodnih virov na OVE?
Ponosen sem na naš elektroenergetski sistem, ki je že zdaj zelo trajnostno naravnan, bolj kot večina elektroenergetskih sistemov v državah članicah EU. Delež električne energije, proizvedene iz nizkoogljičnih virov, kot so voda, sonce, jedrska energija, je pri nas bistveno večji, kot je povprečje v EU, in precej večji, kot je v Nemčiji. Po podatkih organizacije ENTSO-E je slovenski elektroenergetski sistem v letu 2018 kar 70 odstotkov električne energije proizvedel iz nizkoogljičnih virov, povprečje EU je bilo 58 odstotkov, v Nemčiji pa samo 48 odstotkov. Seveda, pri tem je za naš sistem upoštevana 100-odstotna proizvodnja iz NEK. Težava, ki jo imamo pri nas, je v tem, da evropska komisija kot nizkoogljične vire priznava praviloma samo proizvodnjo na podlagi energije sonca, vetra, s stisnjenimi zobmi pa tudi iz energije vode. Zakaj tako, mi ni jasno. Na podlagi strokovnih člankov je na primer delež emisij ogljikovega dioksida iz jedrske elektrarne v njeni celotni življenjski dobi manjši kot pri vetrnih in sončnih elektrarnah. Ob prebiranju strategij EU se sprašujem, ali je prehod v nizkoogljično družbo cilj zaradi dejanskega zmanjšanja vpliva toplogrednih plinov na ozračje ali pa je zadaj kaj drugega. Na primer, kako zagotoviti ekspanzijo prodaje zrelih tehnologij proizvodnje električne energije iz energije vetra in sonca!
Zato za konec vnovič navajam svojo izjavo iz enega zadnjih intervjujev, za katero trdim, da je rdeča nit za slovenske elektroenergetske stratege: »Smer in hitrost uvajanja elektroenergetske preobrazbe naj bosta premišljeni, temelječi na specifikah naše države, upoštevajoč narodnogospodarske učinke, konkurenčno sposobnost slovenskega gospodarstva in zmožnost slovenskih gospodinjstev. Elektroenergetska preobrazba bo draga, v prehodnem obdobju bo povzročila znaten dvig končnih cen električne energije. Za koliko, pa bo odvisno tudi od nas samih. Enostavnega kopiranja rešitev drugih držav, še posebej Nemčije, si ne smemo in ne moremo privoščiti!«
