S predsednikom Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije Tomažem Žagarjem smo govorili o evropskih projektih novih jedrskih elektrarn. Pogovor je podrl nekaj močno zakoreninjenih predsodkov. Med drugim smo izvedeli, da številni evropski projekti tečejo gladko in, da so nove elektrarne lahko cenejše od predhodnic. Izvedeli smo tudi za dejanske vzroke podražitev nekaterih projektov in še marsikaj. Pogled na evropsko jedrsko industrijo se nam je močno spremenil.
Zaradi velike dolžine bomo objavili intervju v treh delih. V njem je namreč toliko informacij, da bi ga bilo škoda skrajšati. Drugi in tretji del bomo objavili v prihodnjih dneh.
Kateri evropski projekti novih jedrskih elektrarn se zatikajo, katere pa lahko uvrstimo med tiste, ki tečejo gladko in o njih govorimo redkeje?
Zatikata se projekta, pri katerih uporabljajo tip reaktorjev EPR. Taka reaktorja postavljajo v francoskem Flamanvilleu in finskem Olkiluotu. EPR sta evropska reaktorja, izvajalec je evropski. Evropska jedrska industrija ima svoje projekte in jih razvija, vendar dolgo ni gradila elektrarn.
Imamo pa tudi boljše primere. Projekt v Belorusiji hitro napreduje, podobno tudi projekt Hanhikivi na Finskem. Tudi v Turčiji, v Akkuyu, poteka gradnja v skladu z načrtovanimi časovnicami.
Med projekte, ki dobro napredujejo, sodi tudi britanski Hinkley Point C. Kljub projektnim spremembam in podražitvam časovno bistveno ne zaostaja. To je že peti projekt EPR, dva sta namreč na Kitajskem, zato so že nabrali izkušnje in ustvarjajo časovne prihranke.
Pri naštetih projektih so gradbišča že odprta. V nekaterih primerih pa so odprtju gradbišča že blizu oziroma so že začeli s pripravljalnimi deli. Tako je na Madžarskem, Slovaškem, v Romuniji in Bolgariji. Pri naštevanju smo se omejili na Evropo oziroma našo bližnjo okolico. Po svetu pa se dogaja še veliko.
Omenili ste podražitve pri britanskem Hinkley Pointu C. Kako je z njimi?
Potrebno je razumeti vse elemente stroškov projekta Hinkely Point C. Veliko večino, približno polovico stroškov pomenijo stroški financiranja, torej donosi na vložen kapital, ki jih pri projektu pričakuje zasebni investitor. Britanski trg proizvodnje električne energije je namreč povsem dereguliran in država ne nastopa kot investitor. Projekt financirajo zasebni investitorji, ki pa zahtevajo visok, 9-odstotni donos na vložena sredstva.
Zaradi tako visoke cene vloženega kapitala pa se vsako, še tako majhno podaljšanje projekta zelo močno pozna pri končni ceni elektrike. V pogodbeni ceni električne energije iz Hinkley Point C, ki znaša 92 funtov za megavatno uro, pomenijo stroški obresti na vložen kapital kar 61 funtov za megavatno uro. V kolikor bi se projekt financiral pod enakimi pogoji, kot se financira izgradnja daljnovodov v Veliki Britaniji, potem bi bila cena električne energije iz Hinkely Point C zgolj 40 funtov za megavatno uro.
Kako pa je v Franciji? Lani je vlada naložila energetski družb EDF, da pripravi načrte za izgradnjo šestih reaktorjev. Kaj se dogaja?
Poglejmo najprej, kako so se razvijali evropska jedrska industrija in reaktorji EPR, European Pressurised Reactors. Nemci in Francozi so se pred več kot 20 leti odločili, da bodo razvili reaktor, ki bo standarden in ga bodo lahko gradili kjerkoli v Evropi. Pred tem so imeli Francozi svoj dizajn, Framatome N4, Nemci pa svojega, Siemens Konvoi. Oba sta bila že razvita in večkrat uporabljena v praksi, N4 v Franciji, Konvoi v Nemčiji.
Projekt EPR pa je zahteval standardizacijo in poenotenje zahtev obeh držav, tudi zelo podrobnih kot na primer poenotenje standardov za tlačne posode in drugo. Nastal je enoten evropski standard za jedrske objekte, združeval je nemški in francoski standard in na tej osnovi je nastal dizajn EPR.
Prvi reaktor EPR so začeli graditi na Finskem, še preden je bil dizajn zanj povsem razvit. Elektrarno so torej dizajnirali medtem, ko se je že gradila, kar je eden od ključnih razlogov za zamude. Podrobne načrte za EPR so razvijali še tudi med gradnjo naslednjega reaktorja v Flamanvilleu. Šele pri tretjem in četrtem EPR, ki so ju leta 2009 začeli graditi na Kitajskem v Taishanu, je EPR dizajn dozorel. Oba EPR reaktorja v Taishanu sta medtem že zgrajena in uspešno obratujeta že več kot eno leto.
Potem pa so v Nemčiji sklenili, da bodo opustili jedrske elektrarne. Siemens je opustil jedrski program, kupila ga francoska družba Areva, ki pa se je ustavila. Njen del za proizvodnjo jedrskih elektrarn je prevzela francoska družba EDF, ki zdaj gradi projekte EPR. Razvoj EPR pa je zdaj končan do zadnje matice.
Ko so zbrali vse izkušnje iz naštetih projektov, so ugotovili, da EPR ni optimiziran. Tudi zato, ker izvira iz dveh standardov in vključuje nepotrebne elemente. Odločili so se za izdelavo EPR 2.0, za evolucijo, novi reaktor imenujejo Evolutionary Pressurised Reactor.
Primer dveh standardov. Francozi so v okviru N4 uporabili zanesljiv dvoplasten zadrževalni hram, znotraj jeklen, zunaj betonski. Podoben je v Krškem. V projektu EPR pa so na nemško zahtevo uporabili dvojni betonski zadrževalni hram. Analize so pokazale, da to ni potrebno in pri EPR 2.0 bodo uporabili francoski dizajn zadrževalnega hrama, ki je enako učinkovit, a lažji za gradnjo. Napovedali so še druge optimizacije, ki prinašajo prihranke pri gradnji.
Nove francoske elektrarne bodo tipa EPR 2.0. Da dosežejo standard pa potrebujejo pet ali šest novih elektrarn, s katerimi bodo zamenjali starejše elektrarne. Francozi ne nameravajo podaljševati življenjske dobe elektrarn, ampak bodo zamenjali starejše naprave z novimi. V Franciji to ni nova odločitev.
Že dolgo namreč zagovarjajo stališče, da je treba jedrsko industrijo ohranjati tudi z gradnjo elektrarn, pomemben element gradnje novih elektrarn pa je zamenjava starih. Ne sicer zato, ker bi morali stare odpisati, ampak tudi zato, da ohranjajo dobavno verigo. Gospodarski učinek je boljši, če gradijo nove elektrarne, kot če bi podaljševali življenjsko dobo starih.
Kaj bi pomenilo, če bi Francozom uspela evolucija v EPR 2.0? Bi postali konkurenčnejši pri postavitvi novih jedrskih elektrarn?
Standardizacija bo gotovo pripomogla k nižji ceni. Pocenitev vidimo pri vseh jedrskih elektrarnah, kjer uporabijo povsem enak dizajn večkrat zapored. Tudi vsak naslednji reaktor AP-1000 proizvajalca Westinghouse na Kitajskem je bil cenejši in zgrajen hitreje. Pri drugi ali tretji elektrarni se to še ne pozna, pri četrti ali peti pa se.
Nekoč je krožila anekdota. Kakšna je razlika med francosko in ameriško jedrsko industrijo? Zakaj so v Franciji bolj uspešni pri zamenjavi fosilnih virov energije z jedrsko energijo kot v ZDA? V ZDA so jedrske elektrarne gradili različni investitorji, vsak je imel svoje zahteve, zato je tam sto različnih tipov jedrskih elektrarn, imajo pa samo tri različne vrste sirov; v Franciji pa imajo samo tri različne tipe jedrskih elektrarn, a sto različnih sirov.
Samo v Franciji, na Kitajskem in v zadnjih letih v Rusiji so tako standardizirali dizajn, da lahko govorijo o serijski proizvodnji in znižanju stroškov. V ZDA o tem še ne morejo govoriti, saj doma praktično še niso zgradili več kot dveh povsem identičnih elektrarn.
Standardizacija EPR 2.0 bi za Evropo pomenila pocenitev domačih reaktorjev, evropska jedrska industrija pa bi dobila zagon, ustvarila dodatna delovna mesta in okrepila konkurenčnosti na svetovnem trgu. Reaktorji EPR so danes na svetovnem trgu med dražjimi, res pa je, da so s svojimi 1.600 megavati na enem generatorju tudi med večjimi, celo največji na svetu.
